Skrivnost uspeha vseh tehnik zdravljenja (2. del)
V prejšnjem članku smo si ogledali temelj vseh ozdravitev. Ugotovili smo, da ključ ne leži v sami tehniki, temveč v našem odnosu do nje. Tehnika ni bolj učinkovita od druge, temveč gre za usklajenost oziroma harmonijo med tehniko, izvajalcem in iskalcem pomoči.
V zgodovini so se kot učinkovite izkazale različne tehnike, nekatere celo zelo »nenavadne«. Tudi takšne, katerih učinek nikakor ne moremo razložiti z logičnimi dejstvi. V prejšnjem članku omenjeni ameriški zdravilec Burt Goldman (»American Monk«) je nekoč rekel: »Nekdo me je prepričeval, da je treba za ozdravitev določenega dela telesa ´tapkati´ po desni roki, sicer do ozdravitve ne bo prišlo. Da bi mu dokazal, kako malo pomembna je tehnika sama po sebi, sem pozdravil osebo s to zdravstveno težavo tako, da sem ´tapkal´ po njenem levem nožnem palcu!«
Oglejmo si nekaj praktičnih nasvetov, ki nam bodo pomagali izbrati tehniko oziroma nam pomagali, da bo tehnika, ki jo morda že izvajamo, imela na nas še boljši učinek.
Kako doseči, da vam bo določena tehnika resnično pomagala
Ključ do uspeha se torej skriva v štirih stvareh:
- Usposobljen zdravilec oziroma izvajalec, ki je dokazal, da njegova metoda deluje, sočasno pa izraža neomajno vero, da vam lahko pomaga; niti trohice ne dvomi, da metoda ne bi učinkovala tudi na vas. Nasprotno, méni, da bi bil večji čudež, če vam ne bi pomagala.
- Vaša vera v izvajalca.
- Vaša vera v metodo oziroma tehniko, ki jo izvaja.
- Vaša vera, da bo metoda pomagala tudi vam.
Kadar lahko izražamo močno vero v vse to, enostavno verjamemo, da smo na pragu rešitve; zdravljenje se bo zgodilo in zanj ne potrebujemo ničesar več, le še vložen čas. Za vse ostalo je poskrbljeno.
Lahko bi tudi rekli, da verjamemo v ozdravitev in ta energija nam je tako blizu, da je postala samoumevna. Zato izgine – po dvomu in/ali zaskrbljenosti, ali se bomo pozdravili ali ne – še vznemirljivo pričakovanje, kaj se bo zgodilo, saj smo v mislih že povsod drugod.
To je znamenje prave vere: umik energije s tega področja in razmišljanje o povsem drugih stvareh. (Naš um deluje tako, da takoj, ko nekaj sprejmemo kot zaključeno, preusmeri energijo na druga področja.) Podobno, kot prenehamo razmišljati o nečem, ko opravimo vsa potrebna opravila za doseganje cilja, rezultat pa še ni viden. Na primer, kadar plačamo položnico ali oddamo pošiljko na pošto.
Čeprav v teh dveh primerih dejanje še ni zaključeno – prejemnik mora šele dobiti denar oziroma pošiljko –, se v mislih več ne ukvarjamo s primerom. Razmišljati začnemo o povsem drugih rečeh in če nam misel uide na to področje, nam ne povzroči močnih čustev; razen morda toplega občutka, da smo za zadevo lepo poskrbeli. Ali pa morda občutek hvaležnosti, ko pomislimo, kako se bo prejemnik razveselil pošiljke.
Torej ob vsaki misli in asociaciji na to področje ne razmišljamo več o postopku izvedbe – še manj pa, ali je za zadevo poskrbljeno ali ne –, temveč morda le še o dejanjih, ko sledijo zaključku dejavnosti oziroma o posledicah.
Kako se kaže prava vera
V našem primeru zdravljenja se torej močna vera kaže tako, da ob misli na metodo ne razmišljamo več, ali nam bo pomagala ali ne, temveč smo pomirjeni. Ker ta energija ni agresivna – kot so, na primer, strah, občutek stisk ali dvom v metodo –, lahko misel zelo hitro zbledi, ali pa začnemo razmišljati o posledicah, ki nam jih ozdravitev prinaša; torej o stanju, ki sledi.
Drugi način, kako se kaže vera, je občutek radosti ob izvedbi. Včasih oseba izvaja zahtevane tehnike zelo dosledno in predano, a ima ob tem občutek, kot da je v službi: počne nekaj, kar pač mora početi ali »kar je prav« … v upanju, da je to pot do rešitve.
Ne gre tako. Energija, ki zdravi, ne izhaja iz tehnike same po sebi, temveč vedno iz človeka. Doživljamo, kar izražamo. Izražamo, kar prej zgradimo v sebi. V sebi pa lahko zgradimo le tisto, kar se v nas zbudi ob misli na izvedbo ali na tehniko.
Če se zbudi misel na uspešno rešitev oziroma na konec problemov, bomo ves čas ob izvajanju tehnike čutili radost, hvaležnost in nekakšno samoumevnost; v smislu, da je zadeva zaključena in nam zanjo ni treba več skrbeti.
Posledično postane izvajanje protokolov zdravljenja nekakšno čaščenje Življenja oziroma izraz hvaležnosti: Vedno, ko izvajamo tehniko oziroma protokol, obudimo to energijo, ki nas preplavi in napolni z zaupanjem v Življenje ter predanostjo trenutku.
To je energija, ki zdravi …
Kako lahko preverite svojo vero v zdravilno metodo oziroma v ozdravitev
Kadar usvojile popolno vero v ozdravitev, se bo to pokazalo na zelo specifični način. Ker boste brezmejno zaupali v izvajalca in v tehniko, boste do zadnje črke sledili navodilom izvedbe … nikoli ne boste niti trohice dvomili v izvajalčeve besede … niti pomislili ne boste, da bi tehniko »izboljševali«, jo nadgrajevali in podobno … ob izvedbi se boste počutili izjemno dobro in radostno … odpadli bodo vsi izgovori v smislu pomanjkanja časa, nabave potrebnih surovin in pripomočkov ipd. … in odšle bodo tudi vse skrbi glede zdravstvene tegobe.
Vsak lahko pri sebi oceni, koliko zgornje vrstice veljajo zanj(o). Na lestvici od ena do deset izberite vrednost, ki v vašem primeru odraža resničnost napisanega. (Deset si dodelite, če so vaša vera, zaupanje in radost oziroma navdušenje tako veliki, da se vam zdi področje zdravja urejeno; le še nekaj časa morate vložiti vanj. Vendar je iskanja konec. Za vedno!)
Z ena ocenite stanje, kadar sploh ne zaupate – v bistvu vam je že malo žal, da ste sploh vložili toliko časa v raziskovanje metode ter po nepotrebnem zapravljate denar – in ste v mislih že pri iskanju naslednjega protokola, ki bo morda deloval v vašem primeru.
Če ste ocenili svoje stanje s številko osem ali manj, je vaša prva in najpomembnejša naloga okrepitev vere in zaupanja. Dokler ne boste okrepili vere, obstaja velika možnost, da tehnika na vas enostavno ne bo učinkovala, ne glede na vse.
Rešitev, kadar ne moremo najti vere v tehniko in/ali izvajalca
Oglejmo si nekaj tipičnih primerov, kako se kaže pomanjkanje vere in kakšne so lahko rešitve.
Pomanjkanje vere se lahko kaže v želji po ohranitvi dotedanjih ostalih protokolov ali celo izboljšavi ali nadgradnji tehnike. Na primer, sprašujete se, ali lahko ob teh novi tehniki, ki naj bi vas pozdravila, še vedno ohranjate nekatere stvari, ki ste jih počeli prej: jemanje prehranskih dopolnil, savnanje, posebne meditacijsko tehnike … Ali pa želite tehniko nekako nadgraditi, modernizirati, jo kombinirati še s kakšno drugo in podobno.
Drugo znamenje za pomanjkanje vere je bežanje od sebe oziroma skakanje sem ter tja, v smislu iskanja nadomestkov. (Beri: nekaj počnemo zato, da nimamo slabega občutka, da ne počnemo ničesar, kot pa iz resnične vere v delovanje.)
Kadar ne moremo umiriti uma – ali pa celo telesa –, je to jasno znamenje, da se nismo oprli na nekaj konkretnega in stabilnega, temveč stavimo na kombinacijo »vsega po malem«. Sočasno je tudi znamenje, da še nismo našli bistva oziroma tistega, kar iščemo; ker če bi to našli, bi se umiril um, saj bi popustil strah. (Delovanje uma je vedno posledica stresa oziroma strahu. Kadar popolnoma zaupamo vase in v prihodnost, se zlahka umirimo.)
Brez neomajne vere velikokrat enostavno nimamo dovolj energije, da bi prebili vzorec. Zaupanje in vera morata biti tako močni, da nam pomagata koncentrirati energijo, ki jo potem kot laser usmerimo v izvajanje nekega protokola, rituala ali dejavnosti.
Dokler je energija razpršena na več koncev, enostavno nima dovolj moči oziroma naboja, da bi lahko prodrla skozi obstoječe blokade.
Če smo se znašli v stanju, ko ne zmoremo okrepiti vere, lahko poiščemo rešitev na dveh ravneh: mentalni ali pa nekoliko globlji, duhovni:
- Ob iskanju rešitve na mentalni ravni – oziroma, kadar moramo najprej razumeti celotni postopek, da se lahko prepustimo –, se vprašajmo: »Kaj vem, da bi moral početi, pa tega ne izvajam? Kaj počnem, pa vem, da to ni dobro zame?«
- Iskanje globljega smisla. Ta pristop uporabimo, kadar ne najdemo poti, ker ali ne vemo, kaj iščemo; ali pa vemo, a si tega ne znamo/upamo/zmoremo priznati ali dati.
Prvi način je mentalni, pri katerem skozi nek logičen pristop ovrednotimo lastno delovanje. Odlično je, če uporabimo tehniko tako imenovanega »zunanjega opazovalca«, kjer se postavimo izven dogajanja in si zamislimo, da se naša situacija odvija nekemu dobremu prijatelju. Potem se vprašamo, kaj prijatelj počne narobe, ter kaj bi moral početi, če želi, da bo neka tehnika učinkovala zanj.
Seveda so vsi odgovori in nasveti, ki veljajo za »prijatelja«, namenjeni nam. (Ob izvajanju »zunanjega opazovalca« se ne počutimo čustveno vpletene v situacijo, zato jo lahko ovrednotimo mnogo bolj realno oziroma brez ocenjevanja in filtrov.)
Če je naš um zelo dejaven, je tovrstni pristop lahko izredno učinkovit. Kadar dajemo odgovore »prijatelju«, se naš um ne upira, saj ne čuti nevarnosti, da bi moral v primeru nekega predloga tudi delovati v novo smer. (Temu se um najbolj upira. Namreč, njegova naloga je zaščita, zato želi ves čas nadzorovati dogajanje. Najlaže to počne, dokler ni novosti oziroma vse poteka po utečenih tirnicah. Posledično si um močno prizadeva, da bi vse stvari ostale takšne, kakršne so.)
Drugi pristop, iskanje globljega smisla, lahko uporabimo, če nas bolj motivira neka globlja raven oziroma želja po širšem delovanju, razumevanju globine in širše slike ter podobno. Vprašajmo se, kaj je naš največji oziroma končni cilj, ki ga želimo doseči. Na primer, kako bi bil videti naš idealen dan.
Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi se počutili odlično? Ko bi sprostili vse napetosti – torej, si kupili sanjsko hišo in avto, odšli na potovanje v eksotične kraje in si privoščili pol leta dopusta na najlepših lokacijah po svetu –, kaj bi počeli, da bi izražali lastno ustvarjalnost na način, ob katerem bi se najbolje počutili? (Ob tem predpostavite, da vam ne bilo treba iskati potrditve pri drugih … da bi že imeli urejene odnose z bližnjimi, kopico pravih prijateljev in odličnih poslovnih partnerjev … da bi vas ljudje cenili, imeli radi, vas vabili k sebi in podobno. Skratka, početi želite nekaj izključno z namenom, da se odlično počutite ter imate občutek, da prispevate in rastete.)
Odgovor vam bo nakazal, kam usmerjati energijo, da se boste v sebi počutili res dobro.
Družinska prepričanja in bežanje od sebe
Včasih je treba poiskati odgovor za naše težave tudi v »družinski doti« oziroma podedovanih vzorcih, navadah, stališčih …, ki smo jih v prvih letih življenja prevzeli od staršev. Nikomur ne škodi, če razreši največje travme iz mladosti, saj se na tak način sprosti ogromno zagozdene energije, za katero največkrat sploh ne vemo, da imamo nekje zaklenjeno. (Več o tem je napisanega v knjigi »Zdravje je v nas« v poglavju o razreševanju preteklosti. Skozi praktični primer je opisan celotni, daljši postopek razreševanja preteklih travm in nezavednih prepričanj.)
Naslednja stvar, ki jo lahko naredimo, kadar se čutimo ujete in se ne moremo popolnoma predati situaciji, je iskreno priznanje, kaj se z nami sploh dogaja. Ni lahko govoriti o sebi in izpostaviti svoje sence ter ranljivo plat, ki jo navadno skrivamo pred seboj in pred drugimi.
Pomaga lahko tudi pomoč somišljenikov. Zavetje skupine, v kateri se navadno stkejo močne vezi in zaupanje, lahko ponudi varno okolje, da se človek odpre, oznani svoje težave in s strani somišljenikov prejme maksimalno razumevanje, sočutje in pomoč na poti.
To dejanje se priporoča vsem, ki gojijo gorečo željo, da se morajo svetu predstaviti v boljši luči, kakor vidijo sami sebe. Prepričanje, ki vodi v željo po ustvarjanju nekega vtisa v javnosti, je navadno naslednje: »Če me bodo ljudje spoznali takega, kakršen sem v resnici, me ne bodo imeli radi. Ker se počutim bolje, kadar me ljudje sprejemajo, me potrebujejo in iščejo mojo družbo, se raje pokažem v drugačni luči; kot nekakšna super izvedba sebe.«
Odprtost … iskreno priznanje, kje ste na svoji poti/kaj pričakujete od življenja (od sebe, partnerja, družbe, službe itd.) … kje želite dajati nek vtis oziroma biti tisto, kar v resnici niste … kje se »držite nazaj«, da si ne pustite izraziti svoje prave narave … To so stvari, s katerimi se je treba spopasti. Pa ne le mentalno, ampak na čim več ravneh; tudi skozi iskanje globljega smisla.
Najlažje se preobrazba doseže, kadar seže (tudi) na duhovno raven. Če je to preveč, pa vsaj na čustveno. (Namig: je pa treba paziti, da ne postane duhovnost priročen izgovor za beg od sebe oziroma od realnosti. Duhovnost da, vendar na način, da se povežete z delom sebe, ki mu lahko zaupate, ga cenite, sprejemate, spoštujete. Oziroma, ga enostavno imate radi. In potem to energijo izrazite navzven. )
Po odprtosti in priznanju, kaj se dogaja z nami, sledi delo na sebi … vendar ne skozi iskanje miru
Priznanje, kaj se z nami v resnici dogaja, pa je šele prvi korak; potem je treba začeti delati na sebi. Z disciplino, voljo in novim zagonom se je treba obrniti vase in (po)iskati radost. Ko enkrat dosežemo ta prag, bomo lahko navdih in svežo energijo črpali iz vizije, ki jo bomo zgradili na novih ciljih in usmeritvah, saj nam bo energija radosti dala dovolj velik naboj, da si bomo upali začeti sanjati o novem življenju.
Ne glede na vse, pa vedno velja isto pravilo: Nikoli ne iščite miru, temveč aktivno energijo radosti in notranje izpolnjenosti. Osredotočite se na iskanje pristne radoživosti in otroške sproščenosti, odprtosti, impulzivnosti, veselja, zaupanja Življenju …
Tudi v meditaciji ne stremite k praznemu umu, ker boste onkraj zavedanja našli natančno to, kar boste iskali – praznino. Tu ni sreče … (Še manj pa »razsvetljenja«, nirvane, »samadhija« in podobno.)
Povejmo vse skupaj še nekoliko drugače.
Ključ do rešitev: energija prešerne radosti
Energija, ki jo iščite v sebi in s katero se je treba spoprijateljiti, je predaja skozi zaupanje vase, v druge in v potek dogodkov. Čaščenje čudeža Življenja. Prepustiti se situacijam brez varnostnih mrež.
To pa je izvedljivo samo, kadar izhajate iz energije radosti, sicer bodo energije strahu, negotovosti, stiske, otopelosti …premočne. Torej naj bo prebujanje radosti na prvem mestu.
Ko jo boste našli, boste avtomatično umirili um. Zbudilo se bo zaupanje Življenju, to pa je samo še korak do prepuščanja. Ko se znate enkrat prepustiti, postanete transparentni za »dobro« in »slabo«, okoliščine pa ne bodo imele več močnega vpliva na vas. In tedaj boste lahko našli radost v vsakršni situaciji – ne samo v tistih, ki so vam po volji –, saj bo radost izvirala iz vas, ne iz (specifičnih) okoliščin.
Ne ujemite pa se v zanko uma, ki pravi »Ko bom videl, bom verjel/zaupal«. To ni pot. Najprej je treba najti vero in zaupanje v metodo/protokole/tehniko itd., potem pa s to energijo objeti vse ostalo.
Ne izvajajte protokolov skozi mentalne filtre in ob pričakovanju, da bo npr. kemija v korenčkovem soku ozdravila dušo. Še vašega telesa ne bo, če ne bodo izpolnjeni tudi ostali (energijski) pogoji. Brez popolne predaje in zaupanja ne bo nič. (Razlago, kako zadeva poteka v praksi, lahko preberete na začetku knjige »Zdravje je v nas«. Zelo nazorno je opisana pot prebujanja vere, skupaj z vsemi zadržki in ovirami, ki so se ob tem pojavljale.) Potem pa to vero izkoristimo za izvajanje določene tehnike oziroma pristopa.
Če velikokrat ponavljate iste zgodbe – na primer, hodite na izobraževanja, berete knjige, raziskujete najnovejša znanstvena dognanja glede zdravja in vitalnosti ter podobno –, se vprašajte, ali z najnovejšo metodo, nad katero ste trenutno navdušeni, morda le ponavljate isto lekcijo … le pristop je drugi.
Če je odgovor pozitiven, spremenite način delovanja. Zaključite iskanje in raziskovanje ter se raje prepustite, da vas ponese čarobnost Življenja. Ne iščite rešitve v metodi, temveč razvijajte svoje pozitivne atribute in uživajte v vsakem trenutku, ki vam je na voljo. Bodite osredotočeni na pot – oziroma, na radostno doživljanje vsakega koraka na poti –, namesto, da ste obsedeni s ciljem.
Zaplešite z Življenjem, ne ob njem oziroma poleg. »Radost in igrivost sta energiji, ki sta najbližji Stvarniku,« je povedal veliki ezoterik Thomas Keller.
Najprej obudite strast, navdih, otroško radovednost in radoživost, energijo radostnega pričakovanja … Ohranjajte te atribute žive, negujte jih ter dopustite, da vas ponesejo.
Kajti v njih boste našli pogum za prepuščanje.
Dovolite si, da se zgodi kaj nepredvidenega in skozi majhne korake krepite zaupanje. Tako boste začeli stopati korak po korak do novega življenja.
Vendar pa morajo biti koraki stalni, brez premora, sicer se bo energija zanosa razblinila.
Povzeto po gradivih za delavnico »Body Reset«.
