Kako prebuditi in uporabljati intuicijo v vsakdanjem življenju (1. del)

posted in: Članki | 0

Pred dvema letoma sem bil povabljen, da prispevam tekst k knjigi o intuiciji, »Intuition and Success«. Na koncu je knjiga izpadla odlično, saj so mnoge svetovno znane osebnosti razkrile svoj pogled na intuicijo, osebne izkušnje in praktične rituale.

Žal ves tekst, ki sem ga pripravil za knjigo, ni bil vključen vanjo. Zato ga zdaj objavljam tukaj v polni obliki.

VPRAŠANJE: Ali se vam dogaja, da nekatere stvari enostavno veste in ne morete reči od kod vam ta znanja ali spoznanja? V primeru pritrdilnega odgovora, kako pogosto se vam to dogaja? Lahko morda opišete kakšen primer?

BORIS VENE: Seveda se mi dogaja, da določene stvari začutim kot nekakšno neizpodbitno dejstvo, čeprav se še niso zgodile. Ne gre toliko za mentalni uvid, temveč bolj za občutek. Ta je podoben kot pri pozabljenih stvareh, katere se kar naenkrat spomniš. Na primer, ne moreš se spomniti nekega imena, nakar ti čez čas šine v glavo. Zelo podoben občutek je pri intuiciji.

Če se s to energijo ukvarjaš nekoliko dalj časa – toliko, da ti postane domača in jo znaš razlikovati od drugih –, lahko postane tudi zelo priročno orodje za ločitev intuitivnih prebliskov od ostalih vzgibov in čustev.

Namreč, včasih sem menil, da je intuicija tisti preblisk, ob katerem se počutiš najbolj domače, ali pa, kateri se ti razkrije kot prvi, ko si zastaviš neko vprašanje. Oboje ne drži … Oziroma, drži le pogojno. Tisto, ob čemer se počutimo najbolj udobno, ni intuicija, temveč občutek, ki nas skuša zadržati v coni udobja. Na primer, ko si zastavimo nek cilj in nam notranji glas reče »To ni zate« ali »Morda bi še malo počakal s tem« in podobno. Ni vsaka misel, ki se utrne v nas, intuicija, in ni vsaka ideja ali vodilo, ki se nam utrne v mislih, najboljše za nas.

Poleg tega je treba ločiti misli in čustva, ki nas navdajajo kot posledica utečenih navad in postopkov, od intuitivnih. Prvi se posledica rutine, drugi pa nimajo temeljev v nekem znanju ali izkušnjah oziroma niso nadgradnja nekega znanega izkustva. Torej, intuitivni preblisk velikokrat ni posledica zlaganja kock, temveč nas lahko udari kot strela z jasnega. Zato se nam lahko zdi kot nekaj nenavadnega, nenaravnega.

Seveda pa lahko k procesu razvoja intuicije tudi znatno pripomoremo sami. Ko iščemo intuitivno rešitev, je najbolje, kar lahko storimo, podrobna raziskava dejstev, okoliščin, izkušenj … Ko zberemo vse informacije v zvezi z vprašanjem, na katerega nas zanima odgovor, pa odločitev prepustimo intuiciji. Jasno, ko pride odgovor, ga moramo tudi znati »slišati« oziroma razbrati.

Tukaj nam je lahko v veliko pomoč vzpostavitev odnosa z energijo intuicije. Do nje se lahko dobesedno obnašamo kot do osebe: do nje lahko gojimo določena čustva, lahko se je razveselimo, lahko jo cenimo, spoštujemo, smo ji hvaležni … Bolj pristen odnos ko imamo s to energijo, hitreje bomo navezali stik z njo oziroma pogosteje se nam bo razkrivala. In ker smo se naučili »začutiti« to energijo, bomo tudi razpoznali odgovor, ko nam ga prišepne oziroma ponudi. Slednje se lahko pripeti na sto in en način.

Ena najpomembnejših stvari pa je upoštevanje intuitivnih nasvetov, kar velikokrat vključuje tudi pogum. Spomnim se intervjuja za, v tistem času (druga polovica devetdesetih) verjetno našo najuglednejšo publikacijo – »Sobotno prilogo« časopisa Delo. Po skromni prodaji prve knjige (»Iz dnevnika milijonarja«), ki se je tedaj prodala v okoli petsto izvodih, sem novinarki direktno rekel, da gre za svetovno uspešnico. Imel sem tako močno vero vanjo, da sem knjigo zlahka »okronal« za svetovno uspešnico.

To ni bila moja želja ali upanje, temveč sem zadevo doživljal kot neizpodbitno dejstvo. Vera mi je dajala pogum, da sem vsakomur to tudi povedal. Seveda se je moja intuicija – glede knjige je bila pač zelo močna – izkazala kot pravilna. Ne samo, da ima danes v Sloveniji približno vsaka druga do tretja stanovanjska hiša na polici to knjigo, temveč jo je leta 2003 v elektronski obliki izdal dr. Joe Vitale, eden vidnejših ameriških poslovnežev. Zapisal je, da je to ena izmed treh najboljših knjig vseh časov na področju blagostanja.

Potem je knjiga izšla še v tiskani obliki v Indiji. Oba založnika sta jo prodajala po celem svetu.

Drugi primer, ki se mi je zelo jasno zasidral v spomin, je način izbire zdravljenja, ko sem iskal rešitev za smrtonosno bolezen, katere diagnozo sem prejel. Kako se odločiti, ko je na voljo toliko možnosti? Prvi korak je bila jasna odločitev. Po brskanju po spletu ter iskanju optimalne rešitve sem se izgubil v silnih obljubah po hitri ozdravitvi.

Intuitivno sem vedel, da so avtorji metod več energije vložili v promocijo ideje, kot pa v zdravljenje. Odločitev se je zgodila, ko sem ugotovil, da sem si ves čas zastavljal napačno vprašanje: ob prebiranju ponudb sem se spraševal, komu verjeti oziroma kdo od njih ima dobro metodo, kdo pa samo dobrega svetovalca za marketing. Ves čas sem se počutil nelagodno; tudi ta občutek je izviral iz intuicije.

Potem sem zamenjal vprašanje. Namesto, komu verjeti, sem se vprašal, v kaj najbolj sam verjamem. Tudi ta sprememba vprašanja se je zgodila skozi intuitivni preblisk. Celotni, obširni postopek, kako sem se dokopal do končne odločitve o izbiri zdravilne tehnike, je zapisan v knjigi »Zdravje je v nas«.

Zanimivo je, kako hitro se potem lahko stvari zgodijo, ko enkrat odpreš prava vrata.

Takoj po tem vprašanju oziroma odgovoru nanj so se začele dogajati neverjetne stvari – z različnih koncev sem začel dobivati informaciji o isti, točno določeni metodi zdravljenja, ne da bi jo iskal: žena me je opozorila nanjo … zasledil sem jo v publikaciji … prijatelj mi je poslal knjigo, ki je opisovala uspehe zdravljenja s to metodo. Glavni preobrat se je zgodil, ko sem zagledal naslovnico. Na njej je pisalo: »60 YEARS OF PROVEN SUCCESS!« Z velikimi črkami in s klicajem … Ta stavek je v meni sprožil učinek kapljice čez rob, ko sem začutil, da sem našel, kar sem iskal.

Mimogrede, tudi tako se velikokrat javlja intuicija – skozi določene »kode« oziroma sprožilce. Včasih, na primer, nam neznanec spregovori nekaj »običajnih« besed in v nas sproži vrtiljak misli in čustev. Tudi to je ena izmed poti, po kateri intuicija komunicira z nami …

To pa še ni vse. Ko je moja žena študirala astrologijo na priznanem Keplerjevem inštitutu, mi je njena mentorica, po poklicu zdravnica, naredila horoskop iz astro medicine. Čeprav se pred tem nisva nikoli videla niti ni vedela za moje zdravstvene preizkušnje, je povedala, da sem se pozdravil na edini način, ki je bil primeren zame – s hrano in razstrupljanjem.

Poleg tega mi je s tem povedala še za določene dogodke iz mojega prejšnjega življenja, katere videnja oziroma prebliske dogodkov sem doživljal zadnjih dvajset let.

Kako uspešni ste pri prepoznavanju ljudi »na prvi pogled«? Oziroma, na osnovi prvega srečanja ali prvega kontakta, ki ni nujno osebno srečanje (tel. klic, pismo, elektronsko sporočilo, …)?

Naj odgovorim na to vprašanje z dveh različnih strani. Prvič, vedno razpoznam ljudi, s katerimi sem na neki ravni energijsko povezan, ker do njih čutim »nekaj več«; lahko v pozitivnem ali negativnem smislu. Morda me ob stiku z osebo, ali pa zgolj ob misli nanjo, prežame prijeten občutek, za katerega zavestno ne vem, od kod se je vzel. Včasih pa se lahko v trenutku počutim slabo in ne vem, kaj se je zgodilo. Šele ko analiziram situacijo, doumem, da sem se začel slabo počutiti zatem, ko sem si v misli priklical določeno osebo, dogodek, spomin …

Včasih pa začutim samo neko povezavo z osebo, ki me ne navdaja niti s pozitivnim niti z neprijetnim občutkom, temveč mi je oseba zgolj nekako pomembnejša od naključnega mimoidočega.

Dejstvo je, da nas z drugimi veže nevidna energija, ki predstavlja temelj izkušnje, katero lahko dobimo v odnosu s temi ljudmi. Kakšna bo izkušnja oziroma kako se bo razpletala in kaj bo prinesla, pa velikokrat ne vemo, dokler se izkušnja ne zgodi.

Velikokrat naredimo napako, ko že vnaprej odkrižamo človeka zgolj zato, ker ob prvem stiku v nas ni prebudil prijetnih čustev. Vendar to ne pomeni, da za nas ni pomemben.

Včasih nam pride v življenje nekdo, ki nam je prišel predati izkušnjo oziroma nas naučiti lekcijo. V tem primeru bi se dobesedno odrekli darila, če bi »čez prst« ocenili, da z osebo nisva popolnoma usklajena v viziji, ciljih in vrednotah, zato ni vredno komunicirati s to osebo. Treba je zaupati občutku ter sprejeti izziv, čeprav v sebi čutiš, da se dogaja nekaj nenavadnega, oziroma, da bodo verjetno sledila presenečenja.

Dogaja se mi tudi, da se na začetku veselim nekega odnosa, a se na koncu izkaže, da mi je oseba zgolj odprla neke rane, s čimer mi je dala priložnost, da jih zacelim. Včasih pa se na videz mlačno srečanje, kateremu nisem pripisoval večjega pomena, razvije v globoko in trajno prijateljstvo.

Drugič, prepoznavanje ljudi se odvija na različnih ravneh in področjih; odvisno tudi, kaj od ljudi pričakuješ oziroma kaj iščeš. Glede na to, da se mi javljajo mnogi ljudje z različnimi prošnjami in idejami za sodelovanje, pri prvem stiku najprej ocenim, ali sva s sogovornikom na enaki valovni dolžini – oziroma v resonanci – glede skupnega pogleda v viziji. Če ocenim, da sogovornik želi, da jaz skrenem s svoje poti in ga izključno podprem na njegovi, zaključim pogovor. Enako velja v obratnem primeru: če bi se moral sogovornik odpovedati lastnim idejam in vrednotam, da bi se pridružil mojim projektom, prekinem to energijo.

Ne vem, ali je to intuicija ali rutina oziroma posledica dolgoletnih izkušenj ter opravka z ogromno ljudmi, vendar omenjeni proces izpeljem pri prvem stiku zelo hitro in praktično v nekaj sekundah. Če nisem povsem siguren, si pomagam še s kakšnim vprašanjem.

Seveda je ta proces tudi odvisen od mojih trenutnih želja in potreb. Spomnim se primera, ko sem ob diagnozi hude bolezni začel obiskovati bioenergetika. Ker sem želel verjetni, da je on moja rešitev, se niti nisem vprašal, ali je prava oseba zame v tistem trenutku.

Kasneje se je izkazalo, da ni bila. Je bila pa to poučna lekcija iz iskanja priložnosti oziroma predaje lastne moči v roke nekoga drugega v upanju, da te bo oseba popeljala do tvojega cilja.

VPRAŠANJE: Kaj je po vašem mnenju intuicija? Kako bi jo definirali?

BORIS VENE: Intuicija je sporočilo telesne inteligence – pod slednje smatram tudi globlje ravni uma oziroma podzavest in dušo –, ki nam prinaša pomembno sporočilo. Vedno se pojavi kot odgovor na naše zavedno ali nezavedno vprašanje ali pa kot pomembno vodilo za pot vnaprej. Včasih se razkrije v obliki misli (na primer, ko iščemo odgovor), občutka (ob misli na nekoga nas lahko prežamejo prijetni ali neprijetni občutki), lahko pa nas opomni tudi na simbolni ravni.

Primer: če se mi mudi na sestanek, a naletim na zaprto cesto ali pa celo zgrešim odcep, je to kar dosti jasno opozorilo, da se zadeve ne bodo odvijale ravno po mojih pričakovanjih. (Opomba: ne vem, ali primer z avtomobilom velja za vsakogar do enake mere. Jaz sem si izbral oziroma pri sebi določil, da mi bo avtomobil simbolično predstavljal življenjsko pot. Zato pozorno spremljam dogajanje v zvezi z njim in do sedaj me občutek še ni izneveril.)

Intuicija predstavlja tudi vodstvo, ki nas po najhitrejši poti pelje do cilja. Vendar cilj ni nujno vedno materialni dosežek, temveč je lahko zgolj rast duše. Zato nam lahko, na primer, intuicija preprečuje zagon nekega projekta, čeprav bi z njim veliko zaslužili, si utrdili ugled in podobno. A ker bi nas lahko ta dosežek oddaljil od notranje poti oziroma od ključnih razvojnih smernic na poti osebne rasti, ne čutimo podpore ali pa celo naletavamo na različne blokade in opozorila.

Druga stvar je, da imamo vsi možnost svobodne izbire. Intuicijo lahko zaznamo in upoštevamo, ali pa tudi ne. Na začetku so intuitivna sporočila zelo nežna in tiha. Neupoštevanje le-teh pa nam ne prinaša kakšnih težjih posledic.

Če gre za pomembno življenjsko področje oziroma za ključni odsek na naši poti, sčasoma postajajo ta sporočila čedalje jasnejša in glasnejša. Pa tudi posledice so vedno hujše.

Naslednji del članka si preberite tukaj.