Darilo krize ali kriza kot odskočna deska (2. del)

posted in: Članki | 0

Nadaljujemo z zanimivim intervjujem, ki ga je dr. Jana Wahl, sicer ena naših najvidnejših zagovornic celostnega zdravja ter sistemskega pristopa k zdravju in zdravljenju, opravila z Borisom Venetom. V prvem delu intervjuja sta spregovorila o vzrokih za nastanek kriz, o ozadju in potencialu, ki ga krize prinašajo, ter o postopkih delovanja.

V drugem delu intervjuja pa Boris natančneje opisuje tehniko razreševanja težav in odprave omejitev, opozarja na ključne momente v času krize in razkriva izjemno priložnost, ki se pojavi v trenutku, ko se kriza poslavlja.

Na koncu ponudi tudi nasvet, kako ravnati preventivno, da si krize sploh ne bomo priklicali.

Dr. Jana Wahl: Pravite, da so nam ob pravem pogledu na krizo ter ob odločitvi, da bomo situacijo uporabili za odskočno desko, na voljo mnoge priložnosti in darila?

Boris Vene: Tako je. Naj omenim še eno izmed velikih daril krize, to je specifični odnos do nezavednih, zakoreninjenih programov, česar se sva že nekoliko dotaknila. Ko se v običajnih okoliščinah lotimo razreševanja lastnih vzorcev, je to eden izmed najtrših orehov. Nezavedni programi delujejo izjemno močno, po drugi strani pa se težko dokopljemo do njih, saj so namenjeni naši zaščiti oziroma varnosti.

Podobno, kakor imamo v računalniku na posebnem mestu spravljene pomembne sistemske datoteke, da jih ne bi po pomoti izbrisali, se tudi v naši podzavesti nahajajo posebni programi, ki ključno vplivajo na naš pogled na življenje. Nujno smo jih potrebovali, dokler smo bili še otroci in nismo bili sposobni kompleksnega in logičnega razmišljanja, zato nismo znali sprejemati pravilnih odločitev. Ti programi so nas zaščitili, da smo preživeli.

Na primer, ko smo se iz radovednosti dotaknili vroče plošče na štedilniku in ugotovili, da je vroča, smo se naučili, da se štedilnika ni dobro dotikati. Ta program nam je koristil in nas dobesedno ščitil pred nesrečami in poškodbami. In še danes nas. Žal pa smo podobne vzročno-posledične programe usvojili tudi glede stvari, ki zdaj več ne podpirajo našega razvoja. Na primer, ko nam je starš rekel, da ne bomo dobili neke igrače, ker nismo bili pridni, smo morda usvojili prepričanje, da nismo dovolj dobri, da bi prejeli tisto, kar si želimo.

Čeprav je tovrstno razmišljanje videti skozi oči odraslega močno posplošeno in popačeno, pa tako delujejo otroški možgani: ker niso sposobni kompleksnega razmišljanja in upoštevanja različnih dejstev, vse, kar pride do njih, razumejo dobesedno in izven širšega konteksta. To prepričanje se, podobno kot prejšnji nauk o vročem štedilniku, otroku zasidra v možganih.

Sčasoma, ko otrok odraste, začne prepričanje ključno vplivati na njegove dosežke, saj ga lahko skozi življenje vodi občutek, da ni dovolj dober. Zato si ne zasluži lepih stvari, dobre plače, prijaznih ljudi ob sebi in podobno. Taka oseba se posledično počuti bolj udobno v pomanjkanju, kot pa ob dosežkih in darilih. Če se ji zgodi kaj lepega, je zmožna dobesedno sabotirati svoj uspeh ter se vrniti v okolje, ki se sklada z njenimi globoko ukoreninjenimi prepričanji.

Če to osebo vprašate, zakaj meni, da ni dovolj dobra, vam verjetno ne bo znala odgovoriti, da je ta občutek posledica prepričanj, usvojenih v mladih letih. Vam bo pa znala našteti razloge, zakaj je temu tako, oziroma primere, kaj vse je naredila narobe ali pomanjkljivo – zaradi česar je pravzaprav logično, da si ne zasluži lepih stvari. Tako delujejo pa odrasli možgani: Um poišče vzročno-posledično zvezo in ponudi nek »logičen« odgovor na vsako vprašanje, ki si ga zastavimo. Na primer, če se vprašamo, zakaj si ne zaslužimo lepih stvari, nam bo um priklical razne situacije in dogodke, v katerih se nismo dobro odrezali, ko morda nismo izpolnili obljube, ko smo nekoga razočarali, ko smo bili ponižani in podobno.

Vsi imamo v sebi take programe, ki zavirajo našo osebno rast. Če jih ne bomo zavestno spremenili, se bodo po inerciji odvijali v nedogled. Mi pa bomo, vsaj v principu, le nadaljevali in ponavljali družinske zgodbe. Namreč, programi se prenašajo iz roda v rod, saj starši vzgajajo otroke v skladu z lastnimi prepričanji in vrednotami. Torej na osnovi programov, ki so zasidrani v njihovi podzavesti.

Eno izmed najlažjih stanj, v katerem lahko tovrstna nezavedna prepričanja oziroma programe spremenimo v smer, da bodo podpirala naša zavestna prizadevanja, je prav spremenjeno stanje zavesti v času krize.

Jaz sem tedaj razrešil odnose z znanci, sosedi, s poslovnimi partnerji, z družinskimi člani …, predvsem pa s seboj oziroma z lastnimi prepričanji, vključno z »družinsko doto«. Popolnoma sem prevetril pogled na finance in na služenje denarja, zamenjal sem vrednote in osebne cilje, spremenil sem pogled na duhovnost ter na osebno rast in še in še. Tega nisem uspel prej z nobeno drugo tehniko – pa sem preizkusil mnoge –, čeprav sem se močno trudil in si prizadeval okoli dvajset let.

Pa še nekaj želim poudariti, da ne bo izpadlo, da sem ves dan samo pisal v zvezek. V času krize tudi glede zdravja nisem stal križem rok. Počel sem vse, kar se mi je zdelo smiselno in kar je bilo v moji moči. Telesu sem pomagal tako, da sem se prehranjeval zelo specifično, redno sem ga razstrupljal ter mu omogočal dovolj počitka.

Vendar zelo dolgo, praktično več let, nisem imel povratne informacije, ali se mi zdravstveno stanje izboljšuje ali slabša. Še več, velikokrat sem se znašel dobesedno na meji s smrtjo in nisem vedel, ali bom dočakal naslednje jutro ali ne. Včasih nisem imel niti toliko energije, da bi spregovoril nekaj besed.

Skratka, na zdravstvenem področju sem poskrbel zase, kolikor se je dalo, vendar nisem imel nobenega zagotovila ali pokazatelja, ali se mi stanje izboljšuje. Pravzaprav mi je ravno ta občutek negotovosti, nemoči, raztresenosti in nejasnosti vzdrževal spremenjeno stanje zavesti oziroma šoka, kar je bil pogoj za razreševanje problemov na drugih področjih. Če bi videl luč na koncu predora, bi se verjetno spremenil moj pogled na zdravljenje. Kriza bi odšla in zaprla bi se vrata priložnosti.

Kaj pa tehnika? Kako ste se lotili zadev?

Uporabljal sem zelo enostavna orodja, ki temeljijo na zastavljanju vprašanj in iskrenih odgovorih. Naj opišem eno izmed njih. Tehnika se je v starodavni Šoli misterijev imenovala »Zunanji opazovalec«, videti je pa takole. Pozornost preusmerimo na neko svoje področje, kjer imamo probleme oziroma želimo spremembo. Potem si zamislimo, da se vse, kar na tem področju doživljamo sami, dogaja nekomu drugemu, za kogar nam je mar; na primer, dobremu prijatelju. V bistvu to osebo prestavimo v naše čevlje.

Najprej kritično ocenimo, česa ta oseba ne počne najbolje, oziroma kje se odziva in deluje iz strahu. (S strahom mislim na vse, kar ne nudi maksimalne podpore sebi oziroma lastnim potencialom.)

Potem se vprašamo, kako bi se lahko ta prijatelj na situacijo odzval bolje in to zapišemo. Seveda veljajo ti nasveti za nas. Čeprav se sliši celoten proces kot nekaj zelo enostavnega, »nič novega« in je morda videti nepomembno, da smo si v omenjeni situaciji zamišljali prijatelja namesto sebe, se ravno tu skriva ključna razlika, ki nam omogoča odskok.

Če bi pomislili nase in potem iskali rešitev, bi bili odgovori skoraj gotovo drugačni, kot če si zamislimo, da se vse, kar se dogaja nam, odvija v življenju nekoga drugega. Vzrok je v specifičnem dojemanju uma: ker deluje po principu zaščite in optimalne potrošnje energije, se upira vsem večjim spremembam, saj te kar kličejo po energiji in dodatni pozornosti.

Tega pa se um brani, saj ukvarjanje z novim pomeni, da mora začasno prekiniti obstoječe izvajanja nadzora. Zato umu najbolj ustreza, da se ne lotimo ničesar novega, saj ima tedaj vse stvari pod kontrolo in se mu ni treba ukvarjati z novostmi. To stanje poznamo pod izrazom cona udobja.

Zato se um trudi, da ob vsaki novi ideji, ki kliče po spremembi, ponudi dovolj razlogov, da ne zakorakamo po novi poti. Prepričan sem, da smo to doživeli že vsi, ko smo se odločali za neko spremembo. Ob navdušenju in radostnem pričakovanju, ki spremlja odločitev za neko novost, nam je nek glas v glavi prišepnil, da nam ne bo uspelo; da se bomo osmešili, da ta novost pravzaprav ne odtehta vloženega truda, da nimamo nobene garancije za uspeh in bomo morda izgubili še to, kar imamo zdaj, in tako dalje. To je tehnika, s katero nas želi um obdržati v obstoječi coni udobja.

Povsem drugače pa se zgodi, ko si zamislimo v naši vlogi nekoga drugega. Tedaj um ne zazna, da se obeta sprememba, zato nam omogoči vpogled prek lastnih omejitev. Ponudi ustvarjalne ideje, ki jih potem ne sabotira.

Skratka, orodje je učinkovito zato, ker smo ob oceni situacije lahko realni, saj ne vključimo varnostnih filtrov, ko pomislimo na novo pot.

Seveda je od nas odvisno, ali bomo te ideje tudi uresničili. Zato sem na začetku poudaril, da transformacija temelji na odločitvi. Če nismo dovolj odločeni in odločni, bomo lahko le apatično drseli skozi krizo, po njej pa bo vse ostalo enako, kot je bilo prej.

Za učinkovito uporabo vseh orodij je ključno, da ohranjamo zavedanje še naprej, ko kriza odide. Če nam uspe, lahko prejmemo dva darili: prvič, novo ovrednotenje ključnih življenjskih področij in posledično nov odnos do želja, ciljev in vrednot, in drugič, izgradnjo novih nevronskih poti, ki jih po krizi zaposlimo z drugačno vsebino. Ti dve zadevi se mi zdita izjemnega pomena. Lahko poveste kaj več o njiju?

Z veseljem. Naj najprej povem nekaj več o trenutku, ko kriza odide oziroma o novem ovrednotenju življenjskih področij po krizi.

Dejstvo je, da se bo prej ko slej naš pogled na krizo spremenil. Najverjetneje bo kriza minila ali vsaj popustila v svoji intenzivnosti. V nekaterih redkih primerih ne bo odšla, vendar se bo spremenil naš pogled nanjo. Skratka, spremenjeno stanje zavesti, v katerega smo zdrsnili s šokom ob začetku krize, bo minilo. Počasi se bodo stvari začele vračati v utečene kolesnice in začeli bomo delovati po starem.

To pomeni, da ob odhodu krize ne bo popustila tudi napetost v nas, ki smo jo doživljali skozi zaskrbljenosti, strahove in stiske v času krize, temveč bo um to napetost usmeril v kakšno drugo področje; pač tja, kjer smo najbolj dojemljivi zanjo.

Katera področja so ta? Tista, ki so se nam v času pred krize zdela pomembna in jih je kriza nekako postavila v ozadje, da jih nismo doživljali kot energijsko močne in zato pomembne. Po odhodu krize bo um v njih našel priložnost, da jih povzdigne na prejšnjo raven drame. Dejstvo, da smo med krizo ugotovili, da so te zadeve praktično zelo malo pomembne in nam ne služijo, ne igra več nobenega pomena; seveda govorim za primer, če bomo dopustili, da bo um tem področjem, ljudem in dogodkom predpisal enak pomen in naboj kot pred krizo.

Kajti obstaja tudi druga možnost. Ob odhodu krize – oziroma bolje rečeno, ob odhodu spremenjenega stanja zavesti – bo nastopil kratek trenutek, v katerem se lahko odločimo, da ohranimo ta novi pogled na ključna področja, katerega smo usvojili v času krize, ko smo zadevam pripisali drugačen pomen.

Žal te odločitve, ali bomo obdržali novi pogled ali se bomo vrnili na stara pota, ne bomo mogli sprejeti trenutno in mentalno, velikokrat pa niti ne zavestno. Oziroma, ne bomo se mogli kar odločiti za eno ali drugo možnost. Odločitev se bo zgodila kot rezultat zavedanja in delovanja v času krize ter bo temeljila na naši osredotočenosti oziroma razumevanju, kaj se dogaja, na spoštovanju oziroma upoštevanju te velike priložnosti ter na želji po spremembi oziroma osebni rasti. Posledično lahko po krizi zaživimo popolnoma drugače oziroma sprejmemo nove poglede na življenje kot del naše nove identitete, katera temelji na drugačni osebnosti, drugih željah in ciljih oziroma na drugačni viziji za prihodnost.

Vendar prehod ni lahek. Včasih se zgodi, da se odločimo za ta novi pristop, nakar nove poglede na življenje ohranjamo le nekaj časa, preden nas ponovno povleče v utečene vzorce. No, včasih niti ne sprejmemo nobene nove odločitve in se vrnemo točno tja, kjer smo bili pred krizo.

V tem primeru bo prihodnost taka, kakršna je bila že preteklost: zadeve, ki so nas motile v času pred krizo, se bodo kar naenkrat pojavile v vsej svoji mogočnosti ter prevzele pobudo. Ponovno se nam bodo zdele enako nepremostljive ovire, kot so se nam zdele prej. Praktično bomo imeli občutek, da smo v času krize le začasno odrinili »pomembne« stvari na stranski tir. Ali pa se nam bo zazdelo, da smo jih v času krize preveč zanemarili. Kakor-koli, zdaj so spet tukaj in se lahko z njimi ukvarjamo enako kot smo se pred krizo.

Skratka, kar bomo v času krize posejali, bomo po njej želi. Če smo v času krize dovolj razvili in utrdili sočutje, hvaležnost, toleranco in ostale podobne občutke do ključnih zadev na pomembnih področjih, bo po krizi ta energija lahko prevladala in prevzela pobudo. Torej se bo zametek odločitve, kako naprej, razvijal in gradil že v času krize in trenutek, ko bo kriza odšla, bo predstavljal le končno dejanje.

Če se odločimo za vzdrževanje novega pogleda na življenje, bo potrebnega kar nekaj truda. Vendar pa je to najbolj koristna in v tistem trenutku tudi najpomembnejša dejavnost, s katero bi se morali ukvarjati po krizi. Ni večjega potenciala kot zajezditi val priložnosti, ki nam je tedaj na voljo.

Hvala, to je bilo res izčrpno. Lahko razložite še drugo stvar, to je vzpostavitev stika z notranjim delom sebe, ki se zgodi v času velike krize?

Seveda. Najprej se spomniva, kaj se dogaja v času velike krize. Zaprle so se nam vse poti, izčrpali smo možnosti, ne vidimo trenutnega izhoda in nimamo več ideje, kaj bi lahko še naredili ali kam bi se obrnili po pomoč. Torej ne moremo doseči ničesar z usmerjanjem svoje energije izven sebe oziroma s klasičnimi prijemi in rešitvami, ki nam jih ponuja um.

Zato naredimo edino, kar nam še preostane – odklopimo se od okolja, od drugih ljudi in od iskanja priložnosti ter se obrnemo vase. Razpršeno energijo, ki smo jo pošiljali v okolico, zberemo v neki točki v sebi. Po eni strani iščemo varno zatočišče, po drugi se želimo vsaj začasno umakniti iz vrveža skrbi, strahov, utesnjenosti in stisk, ki jih doživljamo praktično ves čas, po tretji pa iščemo tolažbo in neko imaginarno upanje oziroma majhen žarek, ki bi osvetlil našo situacijo.

Skratka, ko se obrnemo vase, ne oprezamo za novimi idejami in priložnostmi za

rešitev, temveč skozi prepuščanje in predajo razkrijemo svojo ranljivo in krhko plat, ki se je edina zmožna prepustiti ter predati. Ego se postavi v ozadje in odpira se srce. Pripravljeni smo pogledali nase z drugega zornega kota, zagledati in si priznati tudi tisto, kar nam je bilo dotlej težko oziroma čemur smo se upirali ali izogibali. Ne pretvarjamo se in ne lažemo si več, kako pomembni smo, česa vsega smo zmožni narediti in podobno, temveč se le nemočno razgalimo.

Ponavadi tega ne naredimo načrtno, temveč nas do omenjenih dejanj pripelje situacija. Zato se niti ne zavedamo, kaj počnemo, ko skozi predajo koncentriramo energijo v eni točki, sočasno pa jemljemo energijo iz vsega ostalega.

Z omejenim dejanjem počasi gradimo v možganih nove nevronske poti. To, kar je bilo na začetku videti kot stihijsko in kaotično dejanje, počasi dobiva obliko in red. Ponavljajoče iskanje stika oziroma povezave z nekim imaginarnim delom sebe, kamor skozi vero in upanje usmerjamo neko prošnjo ali morda molitev, postaja ponavljajoča se in dosledna aktivnost. Zato nam postaja blizu. Čedalje lažje zapademo v to stanje in ga tudi vzdržujemo, čas v dnevu, ko to počnemo, pa zaznavamo kot pozitivne oziroma navdihujoče trenutke.

Vse se odvija v brezpogojni energiji, ki ne temelji na nekih specifičnih željah ali potrebah, saj niti ne moremo graditi na ničemer. Ničesar ne želimo dokazati, ne sodimo, ne izbiramo poti do rešitve, nobena stališča ne prevladujejo … Lahko smo le iskreni, odprti in pripravljeni sprejeti vse, kar nam prihaja naproti. Energije oziroma občutki, ki spremljajo to dejanje, so vera, upanje in prošnja po rešitvi.

Zdaj pa poglejva, kaj se zgodi, ko kriza odide. Ta navada izvajanja postopka vzpostavitve stika z nekim notranjim delom sebe nam vsaj za kratek čas ostane, saj smo zgradili kar močne nevronske poti. Vendar pa bo počasi izzvenela, če se ne bomo zavestno odločili, da jo negujemo še naprej. Podobno kot sva že omenila glede novega pogleda na pomembna življenjska področja se bomo tudi v tej situaciji znašli pred dvema možnostma: ali bomo ta stik z notranjim delom sebe ohranjali, ali pač ne. Vendar je tukaj odločitev bolj mentalna oziroma bolj temelji na naši izbiri.

Če se odločimo za ohranitev stika, moramo narediti samo eno stvar – zamenjati sporočilo oziroma energijo, ki je spremljala to dejanje. V času krize je vsebina dejanja oziroma energija temeljila na upanju in želji po pomoči. Ko kriza odide, lahko z enako intenzivnostjo, doslednostjo in predanostjo skozi ta »kanal« oziroma skozi ta stik izražamo hvaležnost, vero in zaupanje v srečen konec; nekakšno spoznanje, da je rešitev velikokrat na voljo tudi takrat, ko si mentalno ne prizadevamo zanjo oziroma ne silimo ljudi, da bi reagirali tako, kot smo si mi zamislili ali kakor bi bilo za nas najbolje.

Lahko bi rekli tudi, da več ne gradimo svojega pogleda toliko na egu oziroma na mentalnem pristopu ali celo posiljevanju situacije z željo, da bi se ta odvila v smeri specifične rešitve, temveč smo se pripravljeni bolj prepustiti. Zaupamo, da se zadeve lahko razrešijo celo brez našega fizičnega, mentalnega in čustvenega vpletanja. Ker verjamemo v srečen konec, delujemo bolj sproščeno in umirjeno.

V duhu teh spoznanj potem izražamo svojo energijo oziroma prepričanja, ko se povežemo z notranjim bistvom. Pravzaprav je to dejanje – nekateri ga bodo poimenovali tudi meditacija – utrjevanje vere v srečen konec in zaupanja v harmonijo Vesolja.

Večkrat, bolj dosledno, disciplinirano in bolj predano ko izražamo te prijetne misli zaupanja v Življenje, bolj se spreminja naš pogled na svet, nase in na druge. Če bi zadevo nekoliko posplošili, bi lahko rekli, da naši cilji postajajo bolj ohlapni, tako vsebinsko kot časovno. Več nam pomeni energija oziroma občutki, ob katerih se odvijajo stvari, kot pa sama končna rešitev. Ugotovimo, da nam je srečno življenje na voljo tukaj in zdaj oziroma se ne bo začelo odvijati nekoč, ko bomo dosegli določen cilj.

S tem novim orodjem, ki nam prinaša veliko osebno moč in zaupanje, zdaj lahko dokončno razrešimo preostala pomembna področja in včasih tudi krizno področje.

Očitno nam kriza prinaša kar nekaj priložnosti za spremembo ključnih življenjskih področij, načel in usmeritev. Ali bi lahko rekli, da je namen krize, pravzaprav, prevrednotenje življenje?

Lahko. Bi pa posebej omenil še nekaj, kar morda nisva dovolj močno poudarila. Ko pomislimo na darila krize, se ponavadi najprej spomnimo na razne probleme, katere nam kriza pomaga videti v novi luči. Na primer, če smo se v času pred krizo z nečem preveč obremenjevali, bomo po krizi na to področje vlagali manj energije. Poleg tega pa nam kriza, na podoben način, lahko prevrednoti tudi naša pozitivna prizadevanja; na primer, visoko leteče cilje.

Mnogi vlagamo ogromno energije, časa in denarja v nekaj, kar nam prinaša trenutno čustveno zadoščenje, vliva občutek varnosti, utrjuje identiteto, poudarja našo unikatnost oziroma izraznost in podobno. Povedano drugače, veliko energije vlagamo v primerjanje, dokazovanje in potrjevanje pred drugimi in tudi pred samim seboj. Taki cilji ne služijo pravemu namenu oziroma naši resnični sreči.

Večja kriza razrahlja tudi te vezi in močno se spremeni dojemanje prioritet. Želje po novi službi … po novem avtu … po višji plači … po boljšem šolskem uspehu otrok … po potovanjih … po bolj mladostnem videzu in podobno izgubijo naboj. V času hujše krize oziroma osebne stiske se nam bodo zdele tovrstne stvari domala nepomembne. Podobno kot prej, pri problemih, lahko tudi tovrstne situacije mnogo bolj življenjsko in skozi prizmo realnih dejstev.

Je pa res, da nam večja kriza velikokrat že samodejno preoblikuje sistem vrednot oziroma življenjskih prioritet, zato lahko nekatere stvari po krizi odpadejo kar same, njihovo mesto pa zavzame bolj srčen pogled. Na primer, veliko bolj cenimo svoj čas in energijo, stvari ne dojemamo več kot samoumevne, prenehamo se ubadati z dejanji drugih ljudi, dopuščamo jim več svobode in podobno.

Ali to pomeni, da moramo zdaj samo še počakati na veliko krizo? Ali pa si jo celo zaželeti oziroma ji pomagati, da se ustvari?

Ne, ni potrebno. Dokler ne doživljamo krize, je treba uporabljati drugo orodje: usvojitev znanja in krepitev zavedanja, kaj nam kriza prinaša, ter jasno odločitev, kako bomo v času krize postopali. Če bomo v tem, tako imenovanem »vmesnem času«, dovolj razvili zavedanje ter si pripravili orodja, s katerimi bomo v času krize razreševali probleme, bomo dočakali krizo pripravljeni in bomo lahko že takoj začeli izkoriščati njen potencial.

Druga stvar, ki jo lahko počnemo, dokler ne doživljamo krize, je osredotočenost na naše resnične, srčne želje, ki nas navdihujejo. Namreč, neprijetni dogodki nosijo v sebi tako močan čustveni oziroma energijski naboj, da mu ne moremo konkurirati s šibkim nabojem neke želje. Zato čustva, ki spremljajo neprijetne misli in dogodke, prevladajo nad tistimi, ki spremljajo želje. To je zagotovo že vsak doživel: V času doživljanja neke težave nas zaskrbljenosti in iskanje rešitve močno posrkajo vase. Ko pomislimo na nek radosten cilj, se nam ta zdi bled, oddaljen in skorajda nepomemben. Rečemo si: »Za tole bo čas kasneje, zdajle moram najprej rešiti tisto, kar me muči.«

Kadar ne doživljamo tovrstnih močnih nabojev neprijetnih čustev, lahko zgradimo dovolj močno energijo želje, da ta trenutno prevlada. To pomeni, da bomo močno željo oziroma cilj ter radostno energijo, ki se ustvari ob misli nanj, čutili tako močno, da nas bo lahko prevzela. To je zelo pomembno, saj je v stanju tako imenovane visoke vibracije oziroma izražanja te radostne energije naš pogled na življenje popolnoma drugačen: bolj smo optimistični, bolj pogumni, bolj se znamo postaviti zase, boljšo samopodobo imamo in večjo samozavest, bolj smo tolerantni do drugih in tudi do lastnih napak in pomanjkljivosti, manj nas motijo razne krize po svetu in tako naprej. Pa tudi z zdravstvenega stališča je tovrstno stanje idealno, saj telo funkcionira bolje.

Ali je pri tem še kaj pomembnega, kar nisva povedala … ali lahko zgolj zaključiva s povabilom, naj si preberejo knjigo »Zdravje je v nas«, v kateri so razložena orodja in postopki, s katerimi ste se lotevali različnih problemov in situacij?

Naj najprej izrazim izredno zadovoljstvo, da so omenjena orodja in postopki sistematično urejeni in zapisani ter so na voljo tako meni kot drugim, ki želijo izkoristiti potencial rasti, ki ga prinašajo krize.

Seveda priporočam vsakomur, naj si prebere knjigo. Osebno ne poznam nobenega drugega priročnika ali programa, ki bi iskalca resnice tako natančno in brez dlake na jeziku vodil skozi razreševanje problemov ob sočasnem doživljanju krize.

Seveda pa je Resnica samo ena in vsi, ki smo jo spoznali, govorimo o isti stvari: Odpreti je treba srce, prebuditi pogum in v sebi najti moč za novo pot. Na prvo mesto postaviti sebe ter zaupati, da nas bo Življenje nagradilo za to izbiro. Potem pa se pogumno lotiti odmetavanja vsega, kar nam ne služi. Na kakršen koli način pač. Praktično vsi, ki so zakorakali po tej poti, so našli nov navdih, nov smisel in tudi novo življenje.