Kriza kot odskočna deska (1. del)

posted in: Članki | 0

enosmernaŽe pred veliko osebno krizo na zdravstvenem področju, ki mi je obrnila življenje na glavo, sem na različnih področjih doživljal manjše krize. Vedno sem verjel, da je kriza neke vrste znamenje oziroma opomnik, da na področju, kjer se je pojavila, počnem nekaj narobe oziroma sem zašel s poti.

Ko danes pogledam na situacijo, vidim, da je včasih to držalo, velikokrat pa tudi ne. Včasih cilj krize ni bil uvajanje sprememb na področju, na katerem se je kriza izrazila, pač pa nekje drugje. Navadno je šlo za spremembo splošnih vedenjskih vzorcev, prepričanj in stališč.

Povedano drugače, kriza se je lahko pojavila na področju, na katerem je imela name največji vpliv (beri: me je najbolj vrgla s tira), ne pa nujno na področju, ki je potrebovalo spremembo.

Na primer, ko sem doživel hujšo prometno nesrečo, ta ni bila znamenje, naj od takrat dalje več ne sedem za volan … Je bila pa zagotovo opozorilo oziroma je vplivala na nadaljnji razvoj dogodkov. (Mimogrede, mnogi modreci verjamejo, da vozilo predstavlja simboliko življenjske poti. Vse dogodivščine, povezane z vozilom, naj bi torej napovedovale večjo spremembo oziroma simbolično odražale naše obstoječe življenjske razmere. Na primer, nakup novega avtomobila naj bi nakazoval na novo pot oziroma na prelomnico.)

Okrevanje me je toliko oddaljilo od utečene poti, da sem imel čas in priložnost ponovno ovrednotiti svoje generalno razmišljanje in početje.

Če bi se kriza pojavila ne nekem drugem področju – na primer, na poslovnem – se bi nanjo odzval s še večjo aktivnostjo in zagnanostjo. Kar pomeni, da me ne bi spremenila, pač pa bi me kvečjemu še bolj utrdila v utečenih prepričanjih in dejavnostih.

Ko me je prestavila v posteljo ter ločila od rutinskih opravil, sem bil prisiljen na novo si organizirati svoj urnik. Pa tudi želje, vrednote in cilje.

O enakih izkušnjah govorijo tudi drugi. Eno izmed najbolj nazornih in globokih zgodb je povedal vrhunski ameriški poznavalec ezoterike in nominiranec za Nobelovo nagrado za mir, Paul Solomon.

Njegova posebnost je bila ta, da je lahko zdrsnil v posebno stanje pol sna oziroma preroškega transa. Takrat je, ne da bi se česa zavedal ali kasneje spominjal, komuniciral z neko inteligenco – to entiteto je imenoval preprosto Vir – ki je nudila presenetljivo natančne odgovore z različnih področij.

Otrok z okvaro možganov, ki je pozdravil starše

bremena-na-hrbtuNekoč sta Paula obiskala mož in žena, ki sta živela na ameriški zahodni obali ter bila del kulture višjega družbenega sloja. Njuno življenje se je vrtelo okoli posvetnih dobrin – ugleda, denarja, zabav …

Imela sta hči, ki se je rodila z okvaro možganov. Stara je bila štiri leta, a ni bila sposobna niti govoriti niti hoditi, zato sta bila starša obupana. Paulu sta povedala, da sta poskusila že ogromno pristopov, ki so temeljili na klasični in alternativni medicini, a brez uspeha.

Potarnala sta, da se jima je z rojstvom punčke svet dobesedno postavil na glavo, saj nista mogla več živeti po utečenem urniku; počasi sta se odklopila od družbenega dogajanja ter se posvetila sebi in iskanju globljega pomena življenja. Najprej sta začela iskati zdravnike, kasneje, ko jima ti niso mogli pomagati, pa še razne zdravilce.

Istočasno se jima je začel razkrivati nov svet – tak, ki temelji na drugačnih, notranjih vrednotah – kakršnega do tedaj nista poznala.

Ko sta vprašala Paula, ali lahko kakor koli pomaga deklici, se je Paul tudi takrat po rešitev zatekel v svoj trans. Dobil je odgovor, da je punčka prišla na svet, da bi pozdravila starše. To je del velikega načrta, ob pomoči katerega se bosta starša dobesedno prisiljena obrniti vase.

Če bi se proces duhovnega preporoda pri starših odvijal po naravni poti, bi morala čakati dvajset ali trideset let, ker bi bila šele takrat pripravljena sprejeti nasvete hčere. Vendar imata srečo, ker si je punčka izbrala popolno telo, s katerim bo opravila svojo poslanstvo že takoj po rojstvu.

Ključno vprašanje se je glasilo: Kdo je bil tukaj bolan … starša ali punčka?

Ta preobrat je bil za starša pravi šok, saj sta do tedaj gledala nase kot na človeka, ki živita popolno življenje, zdravstveno stanje hčere pa sta dojemala daleč od popolnosti. Zato sta menila, da je treba hči spremeniti, da se bo vklopila v njuno predstavo o življenju – ki ga bosta potem nadaljevala po stari in utečeni poti.

Vir je dal staršema nasvet, kako lahko punčka ozdravi: ne glejta nanjo kot na nepopolno ali bolno, pač pa jo raje vidita kot čudovito bitje v vsej svoji veličini, lepoti in modrosti. Imejta jo rada tâko, kot je.

Starša sta se odločila dosledno upoštevati nasvet ter se takoj in predano lotila naloge. Še istega dne je punčka spregovorila prvo besedo in tudi shodila.

Kaj se je zgodilo? »Deklica je opravila svojo nalogo in zato ni več potrebovala simptomov. Ko sta starša spremenila svoj življenjski slog, je punčka ozdravela,« je razložil Solomon.

Hujše zdravstveno stanje kot iztočnica za spremembe na drugih področjih

razpotjaTa primer zelo nazorno kaže potrebo po osebni krizi – oziroma, njeno vlogo – in na modrost vesolja, kjer se nič ne zgodi slučajno, po nesreči ali po pomoti.

Razkriva pa še nekaj zelo pomembnega. Ko kriza oziroma neprijetna situacija »opravi svoje poslanstvo«, odide. Brez potrebe po analizi simptomov, iskanju »najboljše rešitve«, raziskovanju statistik, izvajanju posebnih tehnik in podobnem.

Če znamo razbrati ozadje, zakaj je do določene situacije prišlo, se situaciji ne bomo izogibali, jo želeli spremeniti ali si pred njo zatiskali oči, pač pa jo bomo izkoristili kot vzvod na poti do notranje izpolnitve.

Vsaka, prav vsaka neprijetna ali neželena situacija je nova priložnost za rast … kajti vse, kar se nam dogaja, ima samo en cilj: duhovni razvoj.

Včasih nam je bolj ali manj jasno, kaj nam določena situacija sporoča. Velikokrat – podobno, kot v primeru premožnega para in bolne punčke – pa ne.

Kljub temu nam ni treba poznati celotnega ozadja oziroma vseh koščkov sestavljanke.

Obstaja enostavna formula, s katero lahko pridemo do ključnega sporočila. Vsakič, ko se nam zgodi nekaj neželenega, se lahko vprašamo, na katerih področjih in kaj počnemo iz strahu namesto iz ljubezni. (S pojmom strah opisujemo vse, kar ni brezpogojna ljubezen. Torej vse, kar ni izraz naše pristne narave, ki se v brezmejnem zaupanju in radosti izraža skozi nam lastno ustvarjalnost.)

Vprašajmo se:

  • Kje želimo spremeniti oziroma si prilagodi okoliščine, da bi nam bile po volji ter bi vodile do želenega rezultata?
  • Na katerih področjih in v katerih situacijah želimo ustvarjati specifičen vtis ter se želimo pokazati drugačni, kakršni smo v resnici?
  • Na koga kažemo s prstom in ga krivimo za lastne neuspehe?
  • Kje situacijo posiljujemo in kje se držimo nazaj … namesto, da bi delovali iz srca? (Ali po domače – kaj v življenju forsiramo in kaj blokiramo?)
  • Na katerih področjih smo si izmislili vrsto opravičil, izgovorov, »dejstev« in ostalih prepričanj, s katerimi opravičujemo svoje stanje (ki nam ni všeč) in podobno? Kje si zatiskamo oči in ušesa?
  • V katerih situacijah se upiramo spremembam in se krčevito oklepamo nečesa, česar smo navajeni in ob čemer se počutimo udobno?
  • Na katerih področjih smo izgubili otroški navdih, ustvarjalnost, radovednost, vero v boljši jutri in brezmejno zaupanje v Življenje?

Če si znamo iskreno odgovoriti na ta in podobna vprašanja, ne bomo potrebovali krize, da nas potisne naprej.

Kako pa vemo, kateri odgovor je pravi? Po občutku. Ko nas ob odgovoru preplavi val navdušenja in začutimo izbruh prešerne radosti, smo na pavi poti. Le toliko moramo vztrajati, da nas v naslednjem trenutku strahovi in skrbi – ti se bodo zagotovo pojavili – ne potisnejo nazaj na obstoječo pot.

Če nimamo ideje, kako naprej …

sestavljanka-zemljaNo, včasih pa se počutimo tako močno zasidrane v obstoječo realnost, da dejansko ne vidimo nobenega potenciala. Z obstoječo situacijo sicer nismo zadovoljni, vendar ne najdemo navdiha in moči, da bi se premaknili naprej. Ko pomislimo na spremembo, nimamo ideje, kaj bi lahko sploh storili. Vse se nam zdi kot v megli in bolj ko se trudimo najti kaj oprijemljivega, bolj smo prepričani, da ne moremo storiti ničesar.

Tudi v tem primeru obstaja zelo elegantna rešitev. Ne iščimo novih idej in ne oprezajmo za intuitivnimi prebliski. Lotimo se tistega, kar smo nekoč že dognali, potem pa pospravili v predal.

Thomas Keller (Solomon učenec) ponuja dve odlični vprašanji, ki nas v tovrstnih situacijah premakneta naprej.

    1. Kaj počnem, pa vem, da ne bi smel?
    2. Česa ne počnem, pa vem, da bi bilo dobro zame?

Odgovora nam bosta toliko pretresla obstoječo realnost, da bomo lahko na zadeve pogledali nekoliko drugače.

Odgovor na prvo vprašanje bomo skoraj zagotovo našli, saj temelji na občutkih krivde, občutkih sramu, na strahovih in podobnem. Na primer, če želimo shujšati, nam ni treba iskati novih čudežnih diet, obližev, čajev in podobno, pač pa se le iskreno vprašajmo, kaj od tistega, kar počnemo, kako razmišljamo in kako se prehranjujemo, nam ne služi na poti do vitkejše linije.

Odgovor na drugo vprašanje nam ponuja potencial oziroma nadomestilo za tisto, kar bomo na osnovi prvega odgovora opustili oziroma spremenili. Primer: na prvo vprašanje smo dobili odgovor, da se prehranjujemo prepozno zvečer, da preveč pojemo naenkrat (premajhno število obrokov) in da smo premalo fizično aktivni.

Odgovor na drugo vprašanje nam ponuja rešitev, kako ravnati po novem.

Zelo enostavno.

Morda še preveč … ker nam zmanjka izgovorov. Potrebujemo le odločitev.

P.S.: V bistvu ni vedno rešitev sprememba. Včasih je najbolje, kar lahko storimo, brezpogojno sprejemanje situacije. Vendar, če lahko izbiramo, ali naj na nekem pomembnem področju uvedemo spremembo, ali pa brezpogojno sprejemamo situacijo, lahko slednje uporabimo kot priročen izgovor za vztrajanje v obstoječem. Najlaže je reči, da se ne da storiti nič … zato bomo kar sprejeli situacijo.

(Opomba: brezpogojno sprejemanje ni pasivno stanje, kjer se počutimo nemočnega in ujetega v okoliščine, pač pa je stanje zaupanja in navdiha, v katerem se počutimo zelo dobro. In še nekaj. Ne zanašajmo se na občutek. 

»Čutim, da tale sprememba ni dobra zame,« je v veliki večini le izgovor. Nelagodje, ki ga čutimo, ni intuitivno sporočilo oziroma »znamenje, naj ostanemo na obstoječi poti«, pač pa notranje upiranje spremembi. Veliko bolje se bomo odločili, če bomo delovali v skladu z logiko, ne čustvi.)

Torej bi bila celotna formula sledeča: najprej se vprašajmo, ali na tem področju delujemo maksimalno ljubeče oziroma se ustvarjalno izražamo. Zastavimo si tudi vsa zgornja vprašanja. (Vprašamo se lahko, kaj bi kot odgovor priporočili dobremu prijatelju, če bi se znašel v podobni situaciji, kot smo mi. Odgovor, ki bi mu ga dali, velja za nas.)

Potem delujmo v smeri, da situacije ne bomo niti posiljevali niti je blokirali, pač pa delovali po najboljših močeh glede na želeni cilj.

Ko ugotovimo, da smo naredili vse, kar je v naši moči – in bi bilo kar koli drugega bodisi posiljevanje bodisi blokiranje situacije – pa situacijo le sprejmimo ter zaupajmo, da se vse odvija v pravo smer.

P.P.S. Članek je povzet po knjigi »Zdravje je v nas«, avtorjev Borisa Veneta in Nikola Grubiše.

Komentarji