Kriza kot odskočna deska (3. del)

posted in: Članki | 0

V prejšnjem članku smo si ogledali drugo največje darilo krize: skozi osredotočenje na krizo se toliko odvežemo od ostalih (motečih) zadev, da te izgubijo naboj. Zato jih zaznavamo drugače in tudi lažje opustimo.

Največje darilo pa prihaja v obliki nove točke osredotočenosti. Oglejmo si zadevo podrobneje.

Kriza razbija utečene okvire

otroci-igraV običajnih okoliščinah oziroma pred večjo krizo je naša energija navadno dokaj razpršena, ali pa je osredotočena na neko ključno področje oziroma projekt.

Kriza nam ta ritem poruši, saj zahteva našo polno pozornost in angažiranost. Skladno s poglabljanjem krize pa se v nas odvijajo določeni procesi.

Ko tonemo vse niže, rešitve pa ni na obzorju, sčasoma preidemo v stanje, kjer se ne moremo na nič več opreti. Izkoristili smo vse (pametne in uporabne) možnosti in zmanjkalo nam je idej, ki bi jih še preizkusili.

Ker rešitve ni, smo z razvojem situacije čedalje bolj razočarani. Neprijetne misli in močna čustva, povezana z njimi, nas začnejo razjedati od znotraj.

Zato potrebujemo nek ventil oziroma dejavnost, skozi katero kanaliziramo svojo močno miselno in čustveno energijo;»nekaj«, na kar se bomo oprli in ob čemer se bomo počutili vsaj malo bolje. Seveda se lahko s čim kratkoročno zamotimo, a zadeva deluje le toliko časa, dokler se nam v mislih ne začnejo pojavljati skrbi, strahovi, občutek nemoči …

Nedvomno pomagajo tudi pogovori z ljudmi, ki nas ne sodijo, pač pa odprto sprejemajo našo situacijo, nas razumejo, podpirajo, verjamejo v rešitev in na ramenih katerih si lahko olajšamo dušo.

Še vedno pa so trenutki, ko ostanemo popolnoma sami s svojimi mislimi … ter vsem bremenom, ki ga nosimo.

Takrat ostane edini način, s katerim si lahko pomagamo, obrat vase.

Do njega navadno pride v kasnejši fazi krize, ko nam ta že močno kaže zobe.

Tri faze krize

macka-vrvPrva faza krize je preusmeritev pozornosti iz ostalih področij na področje, kjer je udarila kriza. (Tej temi je bil v celoti posvečen prejšnji članek, zato se ji tukaj ne bomo posvečali.)

Da bi si ogledali drugo fazo, moramo zajeti nekoliko širšo sliko dogajanja v nas.

Najprej določimo kronologijo, po kateri se ponavadi odvija proces reševanja situacije. Na področju zdravja največkrat izgleda takole:

  1. Zanikanje problema oziroma simptomov: Na vsak način se želimo prepričati, da se nam to ne dogaja. »Razmišljamo pozitivno«, iščemo potrditev oziroma nek dokaz, da je vse skupaj le navidezno ali prehodno. V tej fazi zelo malo ljudi obišče zdravnika, saj upajo, da se bo zadeva rešila sama po sebi.
  2. Upiranje problemu oziroma simptomom: Sčasoma ugotovimo, da so simptomi resnični oziroma se nam dejansko dogaja nekaj nenavadnega. To je faza neprestanega preverjanja, ali se stanje spreminja na bolje ali na slabše. Iščemo načine, kako bi lahko najhitreje in čim enostavneje odpravili simptome; najraje kar v enem koraku.
  3. Odločitev za proces zdravljenja: Sprejmemo dejstvo, da se zadeve ne bodo rešile samodejno, pa tudi z našo površno angažiranostjo ne. Odločimo se za neko rešitev – sami ali ob pomoči zdravnikov, zdravilcev itd. – ter se spravimo nad simptome.
  4. V primeru, ko do rešitve ne pride po pričakovanjih, se obrnemo vase (iskanje rešitve znotraj sebe, na najvišji stopnji pa popolna predaja): V tej fazi lahko še vedno izvajamo postopke iz prejšnje točke. Ključni pogoj za obrat vase je močna želja, velika angažiranost v izvedbi zdravilnih postopkov ter spoznanje, da smo izkoristili vse možnosti. Še vedno si močno želimo izboljšanja, a se počutimo, ko da imamo zvezane roke.

To je trenutek, ko se obrnemo vase.

Druga faza – obrat vase

mala-plezalkaV četrti točki se zgodita druga in tretja faza krize, ki si ju bomo ogledali posebej.

Pogoj za obrat vase je torej močna želja in pa zaprta pot. Ali smo preizkusili že vse in nimamo več ideje, kako naprej, ali pa vestno izvajamo zdravljenje, vendar z rezultatom nismo zadovoljni.

Velika želja posledično v nas ustvari močan naboj, ki ga ne moremo (več) usmeriti v iskanje neke boljše možnosti ali v izboljšanje izvedbe obstoječega zdravljenja. Je pa treba to silno energijo, ki hrepeni po rešitvi in v sebi še vedno nosi upanje, nekam kanalizirati.

Prostor v nas služi kot nekakšna spovednica, v kateri se lahko odpremo, razgalimo in se potožimo. Doživljamo ga kot (bolj) varen pristan, v katerega zaplujemo brez strahu in nam je vedno na voljo. V njem lahko molimo, prosimo, izvajamo vizualizacije in podobno.

S povečano osredotočenostjo na to imaginarno točko se hkrati tudi (začasno) umaknemo pred viharjem neprijetnih čustev in misli.

Točka osredotočenosti kot platforma za preobrazbo

Bolj ko se umikamo iz primeža močnih čustev in bolj ko lahko svoje zavedanje premaknemo v to točko, bolj jo oblikujemo in krepimo. Ko z njo vzpostavimo jasen in močan odnos, jo lahko uporabimo še za korak naprej – za spremembo notranjega stanja.

Pomagali si bomo s še nekaj preverjenimi tehnikami, s katerimi bomo okrepili (pozitivni) naboj tega prostora.

Za začetek bomo poiskali čim več logičnih dejstev, ki govorijo v prid ugodni razrešitvi krize. Statistike, zgodbe o uspehu, raziskave in podobno. Zberimo jih skupaj, podkrepimo jih s slikami, fotografijami, video posnetki, intervjuji in tako naprej. Skratka, čim več in čim bolj raznoliko. Pomembno pa je, da v vse podatke brezmejno verjamemo. (Namig: navadno so najprepričljivejše tiste stvari, zaradi katerih smo se za določeno pot sploh odločili. Torej se v mislih vrnimo na začetek in se vprašajmo, kateri so bili odločilni kriteriji za izbiro naše poti.)

Ti materiali – ki jih lahko organiziramo in zberemo v lično (fizično) mapo, prepišemo v poseben zvezek, iz njih izdelamo stenski časopis, morda zberemo v mapo v računalniku in podobno – nam bodo namreč služili za utrjevanje oziroma krepitev prepričanja; podobno, kot uporabljamo tudi afirmacije.

Potem izberimo neko željo ali cilj na katerem koli področju, ki nas resnično navdihuje. Ključno je, da v nas zbudi močne pozitivne občutke in da si zlahka predstavljamo, kako smo ta cilj dosegli. Lahko si zamislimo tudi stanje po (ugodno rešeni) krizi.

Ko združimo vse troje – energijo prostora, pozitivna logična dejstva in nek cilj, ki v nas zbuja močno pozitivno čustvo – dobimo novo orodje, s katerim se lahko spopadamo s čustvenimi dramami, ki jih prinaša kriza. Ne samo, da nam tak pristop ohranja upanje, pač pa celo počasi preveša tehtnico iz negativnega doživljanja krize v (vsaj) nevtralno področje.

Praktična izvedba

vrvohodecV praksi bi postopek izgledal takole. Ko nas preplavijo neprijetne misli in čustva, se takoj umaknemo v ta prostor, da se izognemo najhujši nevihti. (Prej ko lahko ustavimo oziroma zajezimo neprijetno energijo, ki se začne valiti proti nam, lažje jo bomo nevtralizirali ter opustili.)

V misli si prikličemo nekaj logičnih dejstev v povezavi z rešitvijo. Prebudimo še močno željo ali cilj, ki nas navdihuje. Lahko si zamislimo razne vizualne podobe, ki nam simbolično ali direktno oznanjajo doseganje cilja. Predvsem pa so pomembna močna čustva.

Kombinacija energij, ki se oblikuje v tem prostoru, zdaj tvori protiutež neprijetnim mislim in čustvom.

Orodje bo učinkovalo, če bomo postopek tolikokrat ponovili, da ga bomo znali obuditi v vsaki situaciji, takoj in brez naprezanja. Na začetku ne bo enostavno. Z vsako ponovitvijo pa se bo tehtnica nekoliko bolj nagnila na pozitivno stran.

Verjetno se bomo na začetku lovili, saj niti ne bomo vedeli, kako postopati. Ponavadi se začne tako, da v mislih tavamo sem ter tja ter vmes sproščamo nakopičeno napetost oziroma na nek način izražamo željo po izboljšanju.

Sčasoma pa bo začel ta prostor kazati bolj jasno podobo in potencial. Zelo pomembno je, da ga – predvsem na začetku – redno in zavestno negujemo. Ko ga oplemenitimo še s pozitivnimi dejstvi in radostnim ciljem, bo zasijal v polni luči.

Kako to orodje vpliva na razrešitev krize?

Seveda, kriza (zgolj) zaradi tega ne bo odšla. Se bomo pa z njo lažje spopadali in mnogokrat tudi hitreje našli izhod.

Bolj ko bomo uporabljali to orodje, bolj bomo lahko na krizo gledali odmaknjeno in skozi oči logike.

Neprijetna čustva bodo počasi bledela. Ko ne bomo več čustveno vpleteni v situacijo bomo lahko nanjo gledali tako, kot da se dogaja nekomu drugemu. Zaznavali jo bomo zelo realno, zato se bomo zlahka odločili, ali z naše strani potrebuje določeno aktivnost ali pač zgolj zaupanje, da se razvija naprej brez našega posredovanja.

Ker nas bo vodila logika, nas neprijetna čustva ne bodo hromela in tudi odločitve bomo lažje izpeljati.(Manjši ko je negativni čustveni naboj, manj se upiramo spremembam in novostim.)

Istočasno se bo na celični ravni odvil zelo pomemben proces. Svetovno znani celični biolog dr. Bruce Lipton je povedal, da ko smo v strahu, se izklopi imunski sistem, celice pa preidejo v stanje, v katerem se dobesedno zaprejo. Ustavi se njihovo običajno delovanje, obnova in razvoj.

Skozi strast do življenja in željo po izražanju oziroma ustvarjanju bomo dali telesu vedeti, da nismo v krču. Ob pozitivni naravnanosti bodo obrambni mehanizmi delovali s povečano močjo, celice pa se bodo obnavljale in razvijale.

Mimogrede – ne škodi, če ta proces izpeljemo tudi na telesni ravni. Tako, da telesa ne obremenjujemo s težko hrano, pač pa mu nudimo kakovostne hranilne snovi. Lahko ga tudi razstrupimo in mu omogočimo dovolj počitka.

To je bila torej druga faza, v kateri v sebi najdemo prostor miru ter ga zapolnimo s pozitivnim nabojem. (Orodje, ki smo ga razvili v času krize, pa bo svojo glavno vlogo odigralo šele kasneje, kot bomo videli v nadaljevanju.)

Tretja faza

bungee-jumpingNajvišja faza se zgodi le pri res hudih krizah, ki se zgodijo na ključnih področjih in ko je lahko ogrožena tudi naša eksistenca.

Gre za stanje, ko se situacija toliko poslabša, da dejansko ne vidimo več rešitve. Izčrpali smo vse ideje in možnosti … pa tudi sebe.

Močna želja, ki nas je gnala dotlej, se razblini. Ker ne vidimo več izhoda, opustimo tudi upanje. Nič več ne »razmišljamo pozitivno« in prenehamo se upirati okoliščinam. 

Odvežemo se od vseh rešitev in sprejmemo neizogibno. Sprijaznimo se, da je konec. Uležemo na valove in dovolimo, da nas morje odnese v globine … ali pač, kamor koli želi.

Čeprav navidezno izgleda, da smo obupali, smo se v bistvu le predali – in velikokrat šele zdaj dovolimo Življenju, da se zgodi. Ko prenehamo nadzirati potek dogodkov, se stvari začnejo odvijati; včasih celo bolje, kot smo si želeli.

Namreč, vse do te faze nismo dopuščali nobene druge poti kot tiste, ki smo si jo zamislili v glavi. Ne gre le za fizično usmerjanje dogodkov, pač pa predvsem za energijsko. Slednje zna biti tako močno, da lahko dobesedno ubije življenje, kot smo si ogledali v enem izmed prejšnjih člankov.

Ko se energijsko odvežemo od razvoja dogodkov in od rezultata, odpremo vrata neskončnemu potencialu brezmejne inteligence – nekateri ji pravijo Bog, drugi Narava, tretji Ljubezen, četrti Polje oziroma Božanska matrika itd. – da povleče niz raznih niti ter jih stke v končno podobo. Vse se zgodi samodejno, brez naše vpletenosti.

To je pomembna lekcija. Pokaže nam, da ni vedno vse (samo) v naših rokah, pač pa se včasih stvari zgodijo šele takrat, ko jih spustimo.

Domala vsi, ki so šli skozi to fazo, so doživeli neverjetno preobrazbo.

Ko kriza odide, moč in modrost ostaneta

Ne glede, ali bomo prišli do zadnje faze ali pa se bomo ustavili v drugi, bomo prejeli izjemno darilo.

V drugi fazi bomo našli središče v sebi, ki nam lahko v času po krizi služi kot centralna točka, iz katere delujemo. Oblikovali bomo prostor, kamor se lahko vedno zatečemo in v katerem se počutimo bolj varne. Morda nam bo uspelo celo vzpostaviti stik z neko drugačno – ne mentalno – inteligenco v nas, ki se na naše prošnje in molitve tudi odziva.

Delovanje iz tega prostora nam omogoča povsem drugačen način pogleda in obravnave situacij. Ko se bomo iz njega zazrli na pomembna področja in odločitve, jih bomo lahko videli skozi dosti bolj realno prizmo, saj bomo odmaknjeni od drame.

To nam prinaša bolj zavestno in mirnejše delovanje, večjo osredotočenost, večjo potrpežljivost, veliko učinkovitejšo izrabo časa in energije ter podobno.

Ali z drugimi besedami: namesto, da bomo z željo po točno določeni rešitvi oziroma razvoju dogodkov tiščali v neko smer – kot smo to počeli dotlej – bomo zdaj dopustili, da se situacija preprosto odvije.

Ker bomo imeli več zaupanja, ker bomo bolj potrpežljivi in ker si ne bomo prizadevali za točno določene korake, se bodostvari odvile v skladu z danimi okoliščinami in možnostmi.

Posledično bomo lahko v doseganje rezultatov vlagali manj energije, učinek pa bo celo še boljši, kot če bi se ves čas zavestno prizadevali zanje.

Največja nagrada pripada tistim, ki so se bili pripravljeni popolnoma predati

gugalnicaTisti, ki pridejo do tretje faze oziroma do popolne predaje, ponavadi zaživijo povsem novo življenje. Obogateni so namreč za neprecenljivo lastno izkušnjo, ki jim je prinesla zavedanje, da je zanje poskrbljeno v vseh situacijah; tudi takrat, ko si zavestno ne prizadevajo za določene korake ali rešitve. Zato (bolj) zaupajo Življenju, da jih vodi po pravih poteh in v pravo smer.

Delujejo bolj sproščeno, so bolj radostni, bolj zaupljivi in tolerantni. Občutek varnosti in preskrbljenosti je ena ključnih prepričanj, saj odloča, ali delujemo iz strahu ali iz svoje ustvarjalnosti.

Spomnimo se primera iz knjige »Učbenik življenja« Martina Kojca, kjer stanje popolnega zaupanja opisuje s krasno prispodobo: zamislimo si, da gledamo športno tekmo, katere rezultat poznamo vnaprej. (Vzemimo, da je v napeti igri, polni preobratov, na koncu »naša« ekipa zmagala.)

Koliko bi si vmes prizadevali, upali in želeli, da bo favorizirana ekipa prišla do zmage? Koliko bi se obremenjevali, ko bi nasprotnik povedel? Koliko (manj) čustvenega naboja bi vložili v sam ogled tekme?

Ko zaupamo Življenju, prenehamo analizirati in nadzirati vsak svoj korak. Ko mi spustimo, Življenje prevzame … in nam omogoči, kar potrebujemo. Praktično brez napora.

P.S. Članek je povzet po knjigi »Zdravje je v nas«.

Komentarji