Moč vizije

posted in: Članki | 0

Da lahko misli ključno vplivajo na zdravje, danes ne dvomi več nihče. Celo uradna medicina se strinja s tem. Večina bolezenskih stanj – po nekaterih ocenah celo med devetdeset in petindevetdeset odstotki – naj bi imelo psihosomatski izvor. Vendar ne gre samo za misli, temveč za celoten kolaž doživljanja realnosti: spomine, pogled na prihodnost (ter ocenjevanje, kako uspešno bomo pluli po ključnih področjih), pogled nase, odnose …

Sem sodi tudi doživljanje trenutne situacije, torej naš pogled na obvladovanje ključnih življenjskih področij.

Čeprav smo že velikokrat slišali, da je treba opustiti razmišljanja o preteklosti in prihodnosti ter zaživeti tukaj in zdaj, pot ni tako zelo enostavna … pa tudi tako direktna ne.

Preden si ogledamo priročno rešitev, razložimo še moč sedanjega trenutka.

Sedanjost je edini čas, ki ga imamo na voljo

Ne samo, da so misli, občutki in dejanja močno prepleteni in ustvarjajo naše počutje (ali, kot pravimo tudi, prevladujoče energijsko stanje oziroma osebno vibracijo), temveč so dejanja oziroma akcija tudi učinkovito orodje za prekinitev vzorcev in navad. Na primer, kadar smo slabe volje, nam lahko športno udejstvovanje hitro popravi vzdušje.

Sedanjost je edini čas, ki ga imamo na voljo, saj se vse, kar se zgodi, odvija v tem trenutku. Vsaka sprememba se zgodi v realnem času – torej v trenutku, ko jo vpeljemo, ne nekje v prihodnosti – in vsaka pomembnejša sprememba se bo zgodila izven naše cone udobja. Kadar uvajamo spremembe znotraj cone udobja, torej znotraj obstoječih dejavnosti, ob katerih se počutimo udobno, varno in domače, gre zgolj za »kozmetične popravke«, ne pa za pomembnejše vsebinske napredke.

Ključ do realizacije je vedno odločitev, ki ne dopušča niti trohice dvoma, da bi usmerjali energijo kam drugam. Skozi koncentracijo energije in popolno predanost določenemu dejanju prevzamemo nadzor nad situacijo in tudi odgovornost.

To je idealen scenarij, ki se, roko na srce, odvije le sem ter tja. Sprememba je težka, saj nas večina ni navajenih in pripravljenih v sebi prebuditi moč ter pogum in zakorakati v neznano. Posledično se znajdemo v precepu: globoko v sebi vemo, da bi bila sprememba potrebna – ali vsaj zaželena –, nimamo pa znanja, volje in orodja, kako se zadeve lotiti.

Na primer, hodimo v službo, kjer se ne počutimo dobro. Sodelavci (beri: šef in vodstvo) nam niso ravno simpatični. Občutek imamo, da nas premalo cenijo in tudi plačilo ni bogvedi kaj.

Zato doživljamo bolečino. Dan za dnem sanjarimo, da bi počeli nekaj drugega, kjer bi se počutili bolje; morda celo za (nekoliko) manj denarja.

Ker nam trenutna situacija ne dovoljuje ostati brez prihodkov, nimamo pa moči in poguma pustiti službe ter iskati novo, pač vztrajamo. Seveda takšno dejanje terja tudi svoj davek: Ko vsak dan znova v sebi obudimo misli in občutke, ki orisujejo naš pogled na situacijo, gradimo in utrjujemo energijo tako imenovane nizke vibracije: otopelost, žalost, nemoč, jezo, obup …

Težava ne leži v našem delovanju, temveč v dojemanju situacije

zenska-ocala-vizijaIn v tem je največja težava. Kaj fizično počnemo, niti ni toliko pomembno, dokler lahko situacijo sprejemamo vsaj skozi nevtralna čustva. Naš pogled oziroma razlaga, kaj se nam dogaja, v telesu dobesedno spreminja kemijo celic ter posledično tudi naše zdravstveno stanje.

Bolj ko vidimo situacijo, v kateri smo se znašli, kot neprijazno, nam nenaklonjeno, morečo in podobno, večji notranji stres bomo ustvarili. Celice bodo doživele šok in se zaprle, obrambni mehanizmi bodo začeli popuščati, misli bodo postajale bolj in bolj medle, čedalje manj energije bomo imeli in tako dalje.

Pa nam morda v službi sploh ni tako slabo …

Včasih se enostavno zapičimo v določeno težavo in jo toliko napihnemo, da v naši glavi postane prioriteta. Ne vidimo več lepih in nam naklonjenih stvari in okoliščin – te nam postanejo samoumevne –, temveč glavnino misli usmerjamo v problem(ček).

Tovrstno doživljanje situacije največkrat ni zavedno, ampak izhaja iz utečenih nezavednih programov. Zato niti ne zaznamo, kaj se dogaja. Še več, velikokrat imamo občutek, da smo »pozitivni« in se v nas ne odvija nič nenavadnega; oziroma, da ne doživljamo notranjega stresa. (Ko je dr. Alex Loyd, avtor »Zdravilnih kod«, izmeril stanje ljudi, ki so zase menili, da živijo v ravnovesju, je ugotovil, da jih je bilo okoli 90% pod stresom.)

Pa tudi, če bi se zavedali, kaj počnemo, ne bi mogli početja spremeniti čez noč.

Vseeno pa je sprememba potrebna.

Izjemna moč vizije

otrok-cesta

Kako lahko delujemo, da ne bomo doživljali tovrstnega stresa? Na voljo imamo več rešitev. Ena najhitrejših in najenostavnejših je sprememba osredotočenosti: dvomljivi um, ki ga je težko ukrotiti, lahko pridobimo na svojo stran. Oglejmo si zadevo nekoliko širše.

Ključne dejavnosti, ki imajo največji vpliv na naše razmišljanje in posledično tudi zdravje, so: odnosi (do sebe in do drugih), osebne finance (v smislu zagotavljanja potrebnih sredstev) ter naš poslovni status oziroma dejavnost, ki nam prinaša denar: služba, osebna poslovna dejavnost …

Na vseh teh področjih v mislih premlevamo pretekle izkušnje, opazujemo trenutno stanje in ocenjujemo, kaj vse skupaj pomeni za našo prihodnost. Če zelo podrobno analiziramo lastne občutke, bomo ugotovili naslednje: ne počutimo se slabo zaradi trenutnega stanja, temveč zaradi misli na neprijetno prihodnost.

Um se zapiči v trenutno stanje, ga »zamrzne« ter projicira v prihodnost. Povedano drugače, kar doživljamo trenutno, si um zamišlja, da se bo nadaljevalo v nedogled. In od tod prihaja največja bolečina.

Sočasno nas nezavedno spremlja še en občutek, ki je zakopan nekoliko globlje: ko nimamo vizije in vere v lepšo prihodnost, trenutno situacijo dojemamo kot vse, kar nam je preostalo. Ostali smo brez možnosti, pozabljeni nekje na stranskem tiru … življenje pa gre naprej. Žal brez nas. (Opis tega stanja, ki ga velikokrat uporabljajo strokovnjaki, je tihi brezup.)

Kako lahko to preverimo? Zamislimo si situacijo, v kateri nam ni prijetno, sočasno pa imamo zagotovilo za boljšo prihodnost.

Ostanimo kar pri primeru službe, v kateri se ne počutimo dobro. Dokler nimamo ideje, načrta ali vsaj neke želje oziroma vizije, kako jo bomo zamenjali, si jo prilagodili ali vsaj spremenili pogled nanjo, nas že sama misel na delovno mesto navdaja z neprijetnimi občutki.

Povsem drugače pa je, ko se nam obeta sprememba na bolje. Recimo takole: Prijatelj, ki pozna in ceni naše delo, nas je kot partnerja povabil v svoje, hitro rastoče, podjetje. Ne samo, da se bomo na delovnem mestu počutili bolj sproščeno in opravljali tiste naloge, ki nam najbolj ležijo in jih res dobro opravljamo, temveč bo tudi plača občutno višja.

Za vse smo že dogovorjeni, le mesec ali dva moramo počakati zaradi urejanja pravnih zadev.

Ali ne bi bili naši občutki ob misli na sedanjo službo drugačni? Pa se ni dejansko zgodilo (še) nič, le zaznavo oziroma pogled na prihodnost smo spremenili.

Kadar imamo vizijo, vero ali celo zagotovilo za izboljšanje stanja v prihodnosti, nas trenutno stanje več toliko ne moti.

Vizija jemlje pomembnost sedanjemu trenutku

moski-kamenVizija nam omogoča, da obstoječemu stanju ne pripisujemo tako velike pomembnosti (beri: nismo odvisni od njega oziroma ne zagozdimo se vanj, nakar ne vemo, kako naprej), zato nam pomanjkljivosti trenutne situacije ne pridejo toliko do živega.

Brez jasne, močne in navdihujoče vizije je doživljanje trenutne realnosti povsem drugačno, saj je obstoječe stanje vse, kar imamo … in v njem moramo najti izpolnitev oziroma zadovoljstvo.

To pomeni, da se bomo počutili dobro samo, kadar nas bodo – če ostanemo pri primeru s službo – na delovnem mestu pohvalili, kadar bodo sodelavci sproščeni in prijazni, kadar bomo dobili kakšno nagrado ali darilo in podobno.

Skratka, če ne bomo črpali navdiha, motivacije, energije itd. iz vizije, bomo te stvari iskali v obstoječih okoliščinah – ki se bodo morale odvijati natančno po naših željah in pričakovanjih. Če se ne bodo, se bomo počutili slabo.

Kombinacija vizije in trenutnega delovanja ali kako si zagotoviti, da se bo vizija tudi uresničila

moski-dve-ptici

Kako pa si lahko pomagamo, da se bomo počutili bolje, kadar nimamo zagotovitve boljše prihodnosti?

Eden najučinkovitejših načinov za drugačno doživljanje sedanjega trenutka je vnos atributov, ki jih začutimo ob viziji, v trenutno realnost.

Ostanimo še naprej pri našem primeru, ki se nanaša na delovno mesto. Torej nimamo zagotovila za boljšo službo, bi pa želeli spremembo, saj se v sedanjih okoliščinah ne počutimo dobro.

Ključ do rešitve se ne skriva v spreminjanju okoliščin, temveč sebe. Najprej spremenimo dojemanje trenutnega stanja. Prvič, verjeti moramo, da nas čaka lepša poslovna prihodnost. Če ne na tem delovnem mestu, pa nekje drugje. Zato moramo imeti vizijo in vsaj malo vere in zaupanja, da je sprememba na bolje možna.

Drugič, viziji moramo »pomagati« oziroma ji iti naproti, da se bo uresničila. Vprašajmo se: »Kako bi moral delovati na trenutnem delovnem mestu, da bi bil moj poslovni napredek neizogiben oziroma edina realna možnost, ki bi bila na voljo?«

Oziroma, kaj bi moral početi drugače, da bi me delodajalec premestil na boljše delovno mesto, mi povečal plačilo oziroma mi dopustil, da sam postavim pogoje? In če tega ne bi storil trenutni delodajalec, bi me z veseljem zaposlil – pod mojimi pogoji – nekdo drug?

Ta korak je običajno najtežji. Namreč, nekako smo osvojili stališče »Od mene boste dobili toliko (malo), kolikor mi boste plačali«. To ni pravi pristop … in hkrati največji problem produktivnosti v podjetjih (ter v celi državi, mimogrede).

Edini način, da se premaknemo na boljše delovno mesto, je proaktivno delovanje, kjer bomo tako dobro opravljali svoje delo, da si delodajalec ne bo mogel privoščiti, da bi nas izgubil – ker bomo predstavljali zanj oziroma za podjetje preveliko dodano vrednost. In ta premik v glavi, potem pa tudi v praksi, je treba izpeljati ne glede, kako slabo smo trenutno plačani, oziroma, v kakšnih nemogočih pogojih delujemo.

Morda podjetje, v katerem ste zaposleni, res ni najboljše oziroma ne ceni vašega dela. In veste, da si zaslužite več … samo kaj, ko tega nihče ne uvidi. To je, žal, zelo pogosta situacija. Vendar je trenutno delovno mesto edino okolje, ki ga imate na voljo, da dokažete, kako dobri ste (lahko).

Zato je najlažja pot za napredovanje – delovati še bolj produktivno, zagnano, odgovorno …., dokler ne boste toliko (pozitivno) štrleli iz povprečja, da bo to nekdo opazil.

Vzemite trenutno službo kot izziv, kako postati nepogrešljiv. In imejte vizijo oziroma zaupajte, da če tega ne bo cenil delodajalec, bo pa nekdo drug. Konkurenca, na primer.

Ko delamo trikrat bolje, kolikor nas plačujejo …

zenska-daljnogled

Ob takem pristopu se zgodi v glavi nekaj izjemnega: ker spremenimo pogled na delovno mesto – ni več vsakdanja tlaka, temveč priložnost za dokazovanje, kako lahko storimo mnogo več, kot smo doslej –, se v nas aktivirajo povsem druga čustva.

Vse, kar je treba storiti, je zaupati v srečen konec in nekoliko bolj aktivno in zagnano pristopiti k opravljanju dela; dati od sebe vse, ne glede, kako bodo na vašo novo zagnanost reagirali drugi. (Opozorilo: vaši sodelavci ne bodo ravno srečni zaradi tega …)

Ko boste pomislili na sodelavce in ugotovili, da močno izstopate od povprečja oziroma ne poznate nikogar, ki bi opravljal vaše delo bolj zagnano, natančno, predano, disciplinirano …, bo ponudba za boljše delovne pogoje samo še vprašanje časa.

Ali se splača? Oh, da … Ne samo, da boste na službo gledali drugače, temveč boste manj(!) utrujeni – čeprav boste morda garali (ali pa se vam bo vsaj zdelo tako, ko boste primerjali novo delovanje s predhodnim) –, veliko bolje se boste počutili in vsak dan boste bolj zaupali v vizijo oziroma v srečen konec.

Poleg tega se vam bo močno izboljšala vaša samopodoba, zrasla vam bo samozavest, imeli boste več energije, poguma in volje.

Kaj pa pridobite, če ostanete pri obstoječem? Časovno ničesar, ker boste na delovnem mestu preždeli enako časa. Tudi manj utrujeni ne boste; ravno nasprotno.

Čeprav boste v službi manj dejavni, bodo notranji pritiski, stres in občutek stiske tako močni, da se boste domov vračali bolj utrujeni, zdolgočaseni in brezvoljni. Ne zaradi dela, temveč zaradi ne-dela: kadar se ustvarjalno izražamo, dobesedno ustvarjamo energijo. Če se držimo nazaj in mučno ter otopelo spremljamo, kako minevajo minute in ure, pa nas razžira od znotraj.

Ob tem moramo vzdrževati, kot smo že omenili, vero v srečen konec in jasno vizijo.

Kratka šola komunikacije in trženja

V duhu tega prispevka bomo naslednjič obravnavali ključna načela dobre komunikacije in trženja. Torej, če je ta članek opisoval, kaj je treba storiti drugače, bo naslednji odgovoril na vprašanje, kako se lotiti zadeve.

Pisali bomo o prodaji, temeljih uspešne komunikacije, vodenju razgovorov … Nasveti bodo še posebej koristili vsem, ki imate direktni stik s strankami, oziroma, ki pri svojem delu predstavljate svoje ideje sogovornikom.

P.S. Članek je povzet po knjigah Borisa Veneta in Nikola Grubiše.

Komentarji