Moja realnost je odsev moje zaznave sveta

posted in: Članki | 0

glava-svetlobaMožgani porabljajo tudi do četrtine vse energije, ki jo ima telo na voljo, je povedal dr. Bruce Lipton. Oziroma toliko, kolikor je za svoje napore porablja maratonec.

Kakšno zvezo ima to z zdravjem?

Z manjšo angažiranostjo uma prihranimo telesu dovolj energije, da jo lahko porablja za procese celjenja, vzdrževanja in izgradnjo tkiv.

Torej, če uspemo »znižati obrate« delovanja možganov, s tem dobesedno pomagamo telesu do boljšega zdravja.

Kako pa naj ustavimo tok misli oziroma možganske procese?

Same misli – pa tudi občutki – niti niso problematični. Dokler razmišljamo o nevtralnih stvareh, ki na nas ne pustijo močnega vtisa, misel pač pride in odide.

Težava nastane, ko misli pripišemo določeno pomembnost. To lahko storimo zavedno, velikokrat pa se zgodi tudi nezavedno oziroma avtomatično.

V tem primeru misel dobesedno sproži telesno reakcijo oziroma spremeni kemijo telesa. (Dr. Joe Dispenza v knjigi »Breaking The Habit of Being Yourself« pojasnjuje, kako se misel v treh korakih – prek nevropeptidov, nevrotransmiterjev in hormonov – »materializira« v telesu.)

Oglejmo si primer. Vzemimo, da odpremo časopis in si ogledujemo naslove. Mnoge le ošvrknemo s pogledom. Lahko jih tudi preberemo, a ker na nas ne pustimo nobenega vtisa, se takoj premaknemo k naslednjemu.

Naenkrat pa nek naslov pritegne našo pozornost. Ustavimo se in začnemo počasneje brati … in že med branjem čutimo, kako se v nas »nekaj prebuja«.

To je prvi korak: iz množice tem smo se osredotočili na točno določeno.

Naslov, ki nas je pritegnil, očitno govori o nečem, kar – vsaj za nas – izstopa iz sivine povprečja. Lahko gre za vznemirljivo novost … morda je naslov potrkal na vrata naše vesti … lahko nas je spomnil na nekaj pomembnega … v nas prebudil zanimiv spomin in podobno.

V tem trenutku se zgodi ključni preobrat, saj se misli in nevtralnemu občutku pridruži čustvo.

Kako nastane čustvo

glava-tretje-oko-svetlobaDoločeni raziskovalci delijo ta postopek v dve stopnji. Na prvi misli dodelimo pozitiven ali negativen predznak: lahko jo sprejemamo, odobravamo, spodbujamo, pozdravljamo in podobno. Ali pa jo, po drugi strani, obsojamo, zavračamo, kritiziramo, odrivamo od sebe …

Tako nastane občutek, ki je prijeten ali pa neprijeten.

V drugi fazi se ta občutek oblikuje v (končno oziroma bolj definirano) čustvo.

Po drugi definiciji pa čustvo nastane, ko nevtralni zaznavi dodelimo specifičen pomen. Torej, ko misel – ali občutek, pogled na dogodek/situacijo in podobno – spustimo skozi lastne filtre. V praksi izgleda tako, da si ob zaznavi rečemo: »To pomeni, da …«. S tem smo, podobno kot v prvem primeru, nevtralni situaciji dodelili pomen.

Oglejmo si nekaj situacij, v katerih smo nevtralno zaznavo spremenili v specifično čustvo.

Pomislimo na partnerja/partnerko ali dobrega prijatelja. Ob misli nam postane prijetno. To zaznavo lahko ohranjamo v sebi zgolj kot nežen, prijeten občutek.

Lahko pa si rečemo: »Kako srečen sem, da jo imam …« V tem primeru se v nas zbudi (močnejše) čustvo hvaležnosti, sreče, radosti …

Enako velja tudi za tista druga, neprijetna (negativna) čustva. Na primer, ob misli na bivšega partnerja, s katerim smo imeli slabo izkušnjo, začutimo jezo.

(Mimogrede, vsa neprijetna čustva izvirajo iz strahu. Nekaj primerov: Pohlep je strah, da ne bomo imeli dovolj, oziroma nezaupanje v prihodnost. Ljubosumje in posesivnost sta posledici strahu pred izgubo. Jeza je obramba pred ranjenostjo. Žalost izhaja iz strahu, da nas v prihodnosti ne čaka nič dobrega, oziroma, da naše želje ne bodo izpolnjene.)

Glede na stopnjo pomembnosti, ki jo pripišemo temu področju – v našem primeru partnerstvu ali pa morda odnosu do specifične osebe – nas čustvo bolj ali manj pretrese; lahko v pozitivnem kot v negativnem smislu.

Drugačna razlaga vodi v drugačno čustvo

ikone-komunikacijaDejstvo je, da bi nevtralnim zaznavam lahko dodelili tudi drugačno razlago ter posledično spremenili čustvo v nas, tako po vsebini kot po moči.

Kako to vemo? Ker se na isto situacijo ljudje odzivamo zelo različno. Kar prvega moti, drugega niti gane ne. Prvi bo lahko razvil zelo močno in specifično čustvo, drugi pa povsem drugačno … ali pa bo šla vsa zadeva mimo njega popolnoma neopazno.

Oglejmo si primer.

Na nekem sprejemu se v krogu znancev sproščeno pogovarjamo o neformalnih stvareh. Uglajen gospod, podjetnik, ki ga zaradi njegovih poslovnih uspehov že dolgo časa občudujemo s strani, prevzame besedo.

Pripomni, da je ena izmed zadev, ki je nikakor ne odobrava, star avto. Idejo podkrepi z lastno izkušnjo. Nekoč je bil dogovorjen za sestanek z lokalnim mogotcem, a ker mu je avtomobil med vožnjo »zakuhal«, na sestanek ni prišel ob dogovorjeni uri. Ko je končno prispel, mogotca ni bilo več. »Tisti stari avto – s katerim, vsaj mislil sem tako, sem privarčeval nekaj denarja, ker si nisem dotlej omislil novega – me je stal premoženja v vrednosti ene hiše. Toliko bi namreč znašal moj zaslužek v tisti zadevi, če bi pravočasno prišel na sestanek, ker je bilo že vse vnaprej dogovorjeno,« zaključi v šali, »zato vsaki dve leti menjam avto za novega.«

Opazimo, kako mu celotna družba odobravajoče prikimava … mi pa se niti približno ne počutimo dobro. Sicer si na obraz umetno prikličemo nasmeh, znotraj pa nas trga. Človek, na katerega smo želeli napraviti vtis, nam je pravkar prisolil klofuto.

Namreč, avto, ki ga vozimo, je star skoraj desetletje. Nikoli nismo niti pomislili, da bi ob vseh stroških, ki jih imamo, vsake dve leti kupovali novo vozilo! Še več, to se nam zdi popolna potrata denarja.

Podjetnikovo zgodbo začutimo kot sporočilo »Ne cenim in ne spoštujem te, ker ne spoštuješ mojih osnovnih prepričanj in vrednot.«

Prime nas celo, da bi začeli naglas braniti svojo situacijo oziroma zagovarjati svoj avto – čeprav ni nihče pokazal s prstom na nas. Pravzaprav zelo malo od prisotnih sploh ve, kateri avto vozimo; še najmanj pa omenjeni gospod.

Kako smo nevtralno situacijo spremenili v razdirajoče čustvo

skodeliceKaj se je zgodilo?

Zgodbi, ki je bila povsem nevtralna, smo pripisali velik pomen. Mnenje dotičnega gospoda nam pomeni veliko. Ko smo izvedeli, da podjetnik ne odobrava starih avtomobilov, smo ta podatek vzeli, ko da je zavrnil nas.

Od tega trenutka dalje smo doživljali situacijo enako, kot bi nas, na primer, zavrnilo dekle (ali fant), ki nam je všeč. Kljub temu, da se je pogovor nadaljeval z drugimi zgodbami, smo obtičali v zgodbi o avtu ter v glavi premlevali situacijo … lahko še ure ali celo dneve.

Res ni nihče v družbi pokazal s prstom na nas – to smo storili sami. Nekemu dejstvu brez specifičnega pomena(»Gospod menja avtomobile vsaki dve leti …«) smo dodelili lastno razlago:»… kar pomeni, da ne odobrava mojega pogleda na to področje … iz česar sledi, da sva na različnih bregovih oziroma se ne strinjava … kar končno pomeni, da me gospod ne sprejema.«

Pripisali smo mu tudi veliko pomembnost. Nastalo je močno čustvo, ki nas je držalo v šahu.

Vendar je to zgolj naša osebna resnica, ki temelji na lastnem prepričanju oziroma na zelo specifičnem pogledu na situacijo.

Kako to vemo? Čeprav je gospoda in njegovo zgodbo slišalo pet ljudi, smo se ob njej počutili slabo samo mi. Še več, ker smo poznali dva od teh petih, smo točno vedeli, da tudi onadva vozita star avto … a sta na zgodbo reagirala povsem drugače.

Nista je dojemala, kot da gospod skozi njo izraža svojo (ne)naklonjenost ljudem, ki vozijo stara vozila, pač pa sta jo sprejemala izključno kot anekdoto, ki se tiče zgolj tega gospoda. Zato se ju ni dotaknila.

Od kod prihaja jeza?

budaNatančno tako se dogaja z vsemi čustvi.

Ne nastanejo »kar tako« ali avtomatično v določenih situacijah, pač pa so vedno rezultat našega odnosa oziroma specifične razlage situacije ter dejstva, da je situacija za nas pomembna. Situacija sama po sebi je le povod oziroma sprožilec reakcije.

Vse, kar čutimo, izhaja iz nas.

Torej je čustvo posledica »nalepke« oziroma (pozitivne ali negativne) razlage, ki smo jo dodelili nečemu, ter pomembnosti, ki jo temu področju, osebi, doživetju itd. pripisujemo. Slednje določi tudi količino naboja oziroma »moč« čustva.

Na koncu je pomembno tudi, koliko nas to čustvo energijsko potegne v svoj vrtinec. Oziroma, koliko ga premlevamo – ter s tem vzdržujemo ali celo krepimo – v sebi.

Povzemimo ključne stvari glede nastanka čustva.

Imamo torej neko misel ali situacijo, ki jo bomo označili kot nevtralno – zato, ker je lahko za nekoga spodbudna, v drugem lahko sproži negativno reakcijo, tretji pa jo lahko dojema kot povsem nepomembno.

Z odzivom nanjo ji dodelimo a) predznak oziroma polarnost (plus ali minus) in pa b) moč oziroma naboj, ki izhaja iz naše zaznave pomembnosti.

Čustva kot ključ do zdravja in uspeha

navidezna-resnicnost-sobaČustva so kot sel, ki telesu sporoča, kako naj deluje. Dr. Lipton je povedal, da se vsaka naša celica odziva na zaznavo realnosti. Ne na »dejstva« oziroma na dogajanje, pač pa na našo razlago. V knjigi »Deadly Emotions« avtor dr. Don Colbert piše, da strah v telesu sproži več kot tisoč štiristo (!) poznanih fizičnih in kemičnih stresnih reakcij ter aktivira več kot trideset različnih hormonov in nevrotransmiterjev.

Čustva so tudi ključ do vseh življenjskih uspehov, saj določajo naš pogled nase, na druge in na življenje nasploh. So lepilo, ki povezuje naše trenutno zavedanje s preteklimi dogodki, z željami, ovirami, motivacijo podobno.

Ključno pa je vedeti, da nam čustva niso vsiljena ali pogojena z dogajanjem okoli nas, pač pa so posledica našega dojemanja sveta.

Čutimo tisto, kar doživljamo. Doživljamo tisto, kar izražamo. Izražamo pa tisto, kar smo prej zgradili v sebi.

Ali z drugimi besedami:

Moj svet temelji na tistem, kar doživljam.

Doživljam tisto, kar (ob)čutim.

Čutim tisto, kar izražam sam.

Izražam pa lahko le stvari, ki jih prej prebudim skozi lastno zaznavo sveta.

Svet okoli sebe doživljam izključno skozi lastno prepričanje o njem. Torej je moja realnost pogojena s tistim, kar se skozi specifični pogled na situacijo rodi v meni.

Ko spremenim svoj pogled na svet, spremnim svojo realnost.

P.S. Članek je povzet po knjigi »Zdravje je v nas«.

Komentarji