Najhitrejša pot za resnični odskok in transformacijo?

posted in: Članki | 0

Kar sledi v nadaljevanju, je verjetno ena najpomembnejših informacij za ljudi, ki ste se odločili resnično spremeniti svoje življenje na bolje. Ne samo, da nas ta pot pelje daleč naprej, temveč nam zagotavlja tudi dolgoročno stabilnost oziroma novo življenje.

Dotaknili se bomo namreč temeljnih prepričanj, ki nas ženejo v specifično razmišljanje, ter kot nevidna roka iz ozadja narekujejo naše poteze. Spoznali bomo, kako in zakaj sta v konfliktu naša zavestna volja in ta mogočna sila. Posledica razkola med njima je, med drugim, tudi notranji stres. (To je tista vrsta stresa, ki vpliva na zdravje.)

Kaj nas v resnici žene v specifične odločitve?

Velikokrat menimo, da se odločamo racionalno, oziroma, da svoje odločitve premišljeno izbiramo. Pa velikokrat ni tako.

Če za trenutek pozabimo na detajle in nianse ter pogledamo v ozadje pomembnih odločitev, lahko ugotovimo, da nas še vedno vodijo nezavedna, a globoko ukoreninjena, tako imenovana »plemenska prepričanja«. Gre za vzgibe – lahko jih doživljamo celo kot nagone oziroma neobvladljive mentalne in telesne pritiske –, ki nas silijo v specifične odzive na okoliščine.

Velikokrat so mnogo močnejši od naše šibke volje in se jim enostavno ne moremo upreti. Izhajajo iz globoko vsajenih, a še vedno živih, prizadevanjih za preživetje v primitivnih skupnostih in divjini.

Včasih, ko smo živeli še v naravi in v okrilju plemena, je bilo naše življenje povsem drugačno. Živeli smo v skupinah, saj posameznik v divjini ni mogel preživeti.

Pleme je posamezniku omogočalo varno zatočišče, redno prehranjevanje, predvsem pa obrambo pred raznimi nevarnostmi; tistimi, ki so prežale v naravi, in tistimi s strani drugih plemen.

Glavna prioriteta posameznika pa je bila vzdrževanje močnih in stabilnih vezi s skupnostjo, saj mu je izključno bivanje v skupini omogočalo varnost in preživetje.

Če je pleme nekoga izobčilo, je izločitev zanj pomenila skoraj gotovo smrt, saj je v divjini prežalo ogromno nevarnosti, katerim se je posameznik zelo težko zoperstavil.

Zato je bilo vodilo vsakega plemenskega člana maksimalna prilagodljivost skupnosti in njenim pravilom. Vsak je skušal biti čim bolj koristen oziroma je razvil neko veščino, ki je skupnosti prinašala (po možnosti čim večjo) dodano vrednost.

Hkrati se je želel povzpeti po hierarhični lestvici plemena, saj si je z utrjevanjem pozicije oziroma z močnim vplivom v skupnosti zagotovil različne priboljške, pa tudi spoštovanje ostalih.

Čeprav so minila tisočletja, se še vedno obnašamo enako … le da velikokrat ne povežemo lastnih dejanj s tem prvinskim iskanjem varnosti.

Oglejmo si nekaj pomembnejših prepričanj.

Še vedno nas usmerjajo plemenska prepričanja …

Večino ljudi je močno strah zavrnitve. Velikokrat se ne lotimo nečesa novega, ker je strah pred neuspehom močnejši od želje po dosežku.

Zadeva postane logična, če jo obravnavamo s stališča plemenskih prepričanj. Zavrnitev je bila direktno povezana z izločenostjo: Kadar nas je nekdo zavrnil, nas je izločil. Mnogokrat je to pomenilo, da smo postali nasprotniki, ki se borijo za isto stvar, npr. hrano ali ozemlje.

Seveda, če nas danes nekdo zavrne ali celo izloči iz svoje družbe, to dejanje ne bo vplivalo na naše preživetje. Pravzaprav nas lahko ljudje zavračajo cele dneve, pa nas zaradi tega ne bo pobralo.

Vendar ob zavrnitvi še vedno globoko v sebi čutimo bolečino; kot da se je zgodilo nekaj hudega. (Mimogrede, če se načrtno in zavestno lotimo spremembe tega občutka, ga lahko z določenimi treningi skoraj povsem odpravimo. Dokler pa se mu izogibamo ali ga potiskamo vase, pa bomo ob vsaki zavrnitvi čutili bolečino.)

Drugo plat istega kovanca predstavlja želja po sprejetosti. Nagonsko se povezujemo z ljudmi, ki jih cenimo in spoštujemo, ter z vidnejšimi člani skupnosti. Želimo jim ugajati in včasih smo pripravljeni narediti marsikaj, da jim ustrežemo (beri: hodimo v službo, ki je ravno ne obožujemo).

Menimo, da ko bomo nekomu dovolj ugajali, nas bo ta oseba toliko vzljubila, da nas bo vzela pod lastno okrilje oziroma poskrbela za nas. Bolj ko nas bo potrebovala – s čimer bomo postajali zanjo čedalje bolj nepogrešljivi –, bolje oziroma bolj varne se bomo počutili.

Naslednja stvar je močan vzgib po nadzoru situacije. Želimo poznati pravila, da se jim lahko prilagodimo. Kadar vemo, »pri čem smo« – potem pa sledimo napisanim ali nenapisanim smernicam oziroma pravilom –, se počutimo varne.

Težnja po nadzoru se kaže tudi skozi spremljanje dogajanja okoli sebe ter zaznavo morebitnih težav. V divjini so člani plemena pazili drug na drugega. Ne samo zaradi zagotavljanja trenutne varnosti, temveč tudi, da so lahko pravočasno odkrili morebitne nepravilnosti oziroma nespoštovanje plemenskih pravil. (S kršitvijo oziroma nespoštovanjem pravil je posameznik lahko ogrozil celotno pleme; na primer, kadar je na straži zaspal.)

Danes še vedno postopamo enako. Oprezamo okoli sebe in bolj smo osredotočeni na nepravilnosti kot na uspehe. Tudi naš um je prilagojen tej funkciji in dokler ga »ne vzamemo v roke«, bo po inerciji nagnjen k iskanju težav.

Slednje nas lahko vodi v zelo specifično dojemanje sveta. Naše življenje se v veliki meri odvija po principu »kljukica – problem«. Kadar ob spremljanju dogajanja v okolici ugotovimo, da se vse odvija običajno oziroma v skladu z našimi pričakovanji, smo potešeni – in naredimo kljukico. (Žal ta zdrži le kratek čas in se kmalu odpravimo na ponovni obhod …)

Kadar ugotovimo, da naša pričakovanja niso uresničena, pa zaznamo situacijo kot problematično. Oglasijo se neprijetna čustva, ki jih potem ali izrazimo ali obdržimo v sebi.

Tovrstno vrednotenje življenja imamo nekateri tako močno ukoreninjeno v celicah, da lahko postane naš prevladujoč izraz – vse, kar počnemo je, preverjanje, koliko se stvari okoli nas odvijajo v skladu z našimi pričakovanji. In potem sledi »kljukica«, če smo z zapaženim zadovoljni, ali pa neprijetna čustva, kadar se zadeva odvija drugače.

Ker to počnemo – večinoma nezavedno – praktično ves čas, v tovrstnih okoliščinah ni prostora za radost, igrivost, otroško radovednost, ustvarjalnost …, saj naš um deluje na povsem »drugih obratih«.

Plemenska prepričanja v moderni dobi

Zelo zanimiva je tudi povezava med dodano vrednostjo »plemenu« in lastnimi občutki izpolnitve. Ali ste že ugotovili, da se tisti dan, ko ste skupnosti – na primer, v službi ali v družini – prispevali nekaj res velikega, zlahka vzamete čas za počitek? In si celo dovolite nekoliko bolj uveljaviti lastne želje?

Sočasno se tedaj v nas močno poveča občutek, da si zaslužimo nagrado oziroma plačilo. Recimo, če na delovnem mestu dobro izpeljemo nekaj res pomembnega, nam je samoumevno, da nam pripada nagrada. Če nismo prispevali nič več kot običajno, pa tega občutka nimamo.

Še več, mnogi globoko v sebi menimo, da moramo garati, da si potem sploh dovolimo prejeti (večje) plačilo. Velikokrat je zadeva tako komična, da lahko dobesedno ustvarimo težavo, ki jo potem rešujemo. In ko jo rešimo, imamo občutek, da si zdaj pa zaslužimo nagrado. Več energije ko vložimo, boljši občutek imamo glede nagrade.

Če pogledamo s strani, lahko opazimo, da je končna slika te situacije povsem enaka, kot če do problema sploh ne bi prišlo: zvečer je stanje takšno, kot je bilo zjutraj, preden se je pokazal problem. Torej ni bilo, s stališča rasti in napredka, opravljenega ničesar; le ustvarili smo požar in ga pogasili.

Ključna razlika pa je v občutkih. Če ne bi »garali od jutra do večera«, ne bi imeli občutka, da si zaslužimo plačilo. In ker potrebujemo ta občutek, si iz dneva v dan nezavedno ustvarjamo probleme, da jih lahko skozi dan rešujemo. (Seveda nikoli ne vidimo, da smo si sami ustvarili požar – vidimo se zgolj kot heroja, ki ga je pogasil …)

Na zavestni ravni se lahko pritožujemo nad situacijo, globoko v sebi pa se počutimo nekako olajšano in potešeno: »Plemenu« smo prispevali svoje in dokazali, kako nepogrešljivi smo. In ker nas pleme potrebuje, se počutimo varne.

Torej je prijetni občutek, ki ga občutimo zvečer po napornem dnevu in pravočasni ukrotitvi situacije, pravzaprav zgolj občutek osnovne varnosti.

Za konec si oglejmo še najmočnejši plemenki občutek, ki v običajnih, vsakdanjih okoliščinah, ustvarja našo trenutno srečo oziroma dobro počutje:

Dobro se počutim, kadar opravim svoje dnevne obveznosti – »plemenu« sem prispeval, kar je od mene pričakovalo – in sočasno ob misli na prihodnost občutim, da je zanjo poskrbljeno.

Največkrat to stališče izražamo sočasno z delovanjem po principu »kljukica – problem«. V tem primeru nam omenjene okoliščine predstavljajo najvišjo točko sreče oziroma najmočnejšo notranjo izpolnitev.

Kako nad plemenske omejitve?

Seveda se nam poraja vprašanje, kako se izvleči iz krempljev teh mogočnih, večinoma nezavednih sil. Rešitev je, pravzaprav, enostavna: Treba se je toliko dvigniti nad status sledilca v plemenu, da začnemo postavljati lastna pravila.

Dokler se uklanjamo pravilom in smo pozorni, da slučajno komu ne stopimo na žulj … da širimo »pozitivno energijo« in v okolici iščemo odobravanje za svoje poteze … ter se sočasno trudimo prispevati neko dodano vrednost (beri: ustvariti okoliščine, da bomo koristni in nas bo družba potrebovala), imamo občutek, da okoliščine narekujejo naše življenje, zato smo neposredno odvisni od drugih.

A bolj ko želimo ustreči drugim in jim ugajati, močnejši je občutek, da izgubljamo sebe, saj se ne moremo prosto ustvarjalno izraziti. Prav ustvarjalnost pa je tista, ki nas napolni z radostjo, energijo, omogoči voljo do življenja in prinese občutek, da smo življenje vzeli v svoje roke.

Ko si dovolimo začutiti neko vizijo novega življenja ter si zadamo jasen cilj, znova zaživimo. Iz te nevidne energije radostnega pričakovanja začnemo črpati moč, navdih, motivacijo, energijo in pogum za nadaljevanje poti.

Kadar bo na poti prišlo do ovire … ko bomo zašli vstran … se izgubili v malenkostih … začeli dvomiti vase in podobno, nas bo ta energija dobesedno ponesla čez blokade in postavila na pravo pot.

Naboj bo tako močan, da bodo v njegovi luči plemenska prepričanja zbledela. Postala bodo tako majhna in nepomembna, da bodo v naših mislih izgubila moč in pomen.

Pravzaprav se bomo začeli spraševati, kako smo sploh lahko tako dolgo časa hodili po svetu z upognjeno glavo, medtem ko je v nas ves čas igrala pesem … ki je zaradi osredotočenosti na okolico in druge nismo slišali. Ali pa smo jo slišali, a smo jo takoj potem – zaradi strahu, kako bo reagiralo »pleme«, če bi mu oznanili, da ji bomo sledili – tudi zatrli oziroma utišali.

In to smo storili tako velikokrat, da smo ob njeni melodiji postali apatični. Zatiranje močne želje, ki je gorela v nas, je postalo del našega značaja. Sčasoma smo »ugotovili«, da je ujetost v okoliščine, v katerih živimo, naša edina možnost … ob tem pa s strani in s strahospoštovanjem opazovali pogumneže, ki so stopili na lastno pot.

Morda pa je prišel čas, da končno naredimo ta korak?

Pomoč na poti do uspeha

Če še vedno slišite vsaj kanček melodije – tudi če je ta zelo oddaljena ali so jo preglasili glasni zvoki logičnega uma ali strahov –, ne obupajte.

Še vedno ostaja možnost, da zaživite polno življenje, ne glede na dosedanje preizkušnje ali koliko ste stari. Žal za mnoge velja, da nas življenje ni ujčkalo.

Vendar poglejmo tudi drugo plat: Nikoli ne dobimo preizkušnje, ne da bi ob njej prejeli tudi rešitev. Če smo ob izkušnji upognili glavo, to le pomeni, da nismo našli odgovora, ki nam je bil namenjen. Ali pa nismo dovolj dolgo vztrajali.

Če potrebujete nekoliko spodbude ali pomoči, da se pomaknete naprej, vam je zdaj na voljo nova možnost. Na željo mnogih smo pripravili posnetek delavnice Borisa Veneta z naslovom »Pot srca«, na kateri je celotno skupino popeljal skozi osebnostno transformacijo.

Čeprav je šlo za kombinacijo osebne preobrazbe in poslovnih nasvetov, je delavnica skoraj v celoti temeljila na obratu vase, zajemu lastne moči in odločitvi za novo pot.

Pa rezultat?

Udeleženka, sicer ena izmed vodilnih v podjetju – delavnica je bila organizirana v okviru uspešnega slovenskega podjetja –, je tretji dan izjavila: »Zjutraj, ko sem se zbudila, sem dobila “feeling”, da sem živa. Da živim. Zapela, zavriskala … Prvič v življenju!« (Njene besede lahko slišite tukaj.)

Če želite tudi vi doživeti podobne občutke, toplo priporočamo, da naročite posnetke z delavnice in jih poslušate znova in znova. (Ljudje pravijo, da ob vsakem poslušanju slišijo nekaj novega.)

Na voljo vam je tudi šest (kratkih) vzorčnih posnetkov

Morda pa je prav to tisto, kar potrebujete, da ponovno zaživite …

Uredništvo

PS: Če se ukvarjate z osebno rastjo oziroma ste v preteklosti že iskali odgovore za razreševanje in odpravo omejujočih prepričanj, nezavednih programov ali vedenjskih vzorcev, ste verjetno že ugotovili, da je na voljo ogromno tehnik in pristopov. 

Pravzaprav pa se vsi pristopi delijo samo v dve veliki skupini. V prvo sodijo tehnike upravljanja s situacijo. Sem sodi vsaj 99% rešitev. Gre za različne pomoči, ki nam ponujajo nasvete, kako zmanjšati vpliv situacije ali odpraviti neprijetne misli ali čustva, ki se ob tem porajajo.

To ni najboljša pot. Veliko bolje je, če se toliko dvignemo nad situacijo, da ta na nas sploh nima vpliva.

Morda se vam zdi ta nasvet zelo očiten in »logičen«, vendar se mnogokrat ne obnašamo v skladu z njim. Kaj storimo, ko postanemo razdraženi, žalostni, črnogledi, otopeli …? Namesto, da bi v sebi ustvarili situacijo, v kateri se ta čustva sploh ne bi mogla razviti oziroma obstati, se učimo raznih tehnik »odprave negativnih čustev«.

Z ukvarjanjem s problemom ostajamo na isti ravni, na kateri se je zadeva pojavila oziroma razkrila. Težavo lahko trenutno omilimo, odpravili je pa ne bomo …

Najhitrejša, najenostavnejša in predvsem dolgoročna rešitev – če malo parafraziramo Jezusa – je, da odvržemo stara oblačila, se dvignemo na višjo raven, odločimo za povsem novo pot in dopustimo, da »mrtvi pokopljejo mrtve«. 

Če potrebujete pomoč za ta preskok, preberite opis delavnice »Pot srca« ter poslušajte posnetke na spletni strani.

Želimo vam vse dobro in verjamemo v vas. Še vedno obstaja možnost, tudi za vas!

Vsebina članka je povzeta po materialih Borisa Veneta in Nikole Grubiše