Odpravljanje vzrokov za nastanek bolezni (1. del)

posted in: Članki | 0

Raziskovalci pravijo, da se medicinsko znanje oziroma informacije, ki so nam na voljo v povezavi z zdravjem, vsakih sedem let podvojijo. Ali ni to fascinantno? Da bomo, na primer, letos imeli dvakrat več znanja o zdravju, kot pred sedmimi leti?

V skladu s tem se zadnja leta pospešeno razkrivajo še zadnje skrivnosti o delovanju našega telesa oziroma o različnih vplivih na zdravje.

Znanstvenike loči do največjega odkritja, ki lahko prinese popolno revolucijo ne le na področju zdravja, temveč iskanja sreče in notranjega zadovoljstva nasploh, le še korak. (No, pravzaprav ideja ni ravno nova; med iskalci duhovnih resnic je poznana že tisočletja.)

Govorimo o pravem, prvinskem vzroku za nastanek vseh bolezni.

Do zdaj se je uporabljala beseda stres. V smislu, večina bolezni je psihosomatskega izvora, glavni krivec pa je stres. Navadno se govori o številki med 80% in 95%; različni viri pač navajajo različne številke.

Starodavna skrivnost glede nastanka bolezni

Starodavni modreci pa so že od nekdaj opozarjali, da je izvor vseh težav strah. In stres je le drugo ime za strah. Skratka, kadar doživljamo strah, smo v stresu. Seveda, ne govorimo le o resnični kritični situaciji, v kateri je strah opravičljiv in celo dobrodošel, saj nam vzpostavi specifično telesno stanje, s katerim se lažje ubranimo oziroma razrešimo situacijo. (Primer: stojimo na prehodu za pešce in proti nam drvi tovornjak z veliko hitrostjo.)

Med strah, ki je ključni povzročitelj zdravstvenih težav, sodi tudi stanje notranje stiske, ki ne odraža trenutne (krizne) situacije v fizičnem okolju, temveč si neprijetno situacijo zgolj zamišljamo v glavi. Na primer, kadar ne vemo, kako bomo plačali račune. Tedaj nismo v dejanski fizični nevarnosti, vendar kljub temu doživljamo močan strah, ki ga, bolj učeno, imenujemo stres.

Kadar popolnoma sprejemamo življenjske okoliščine in zaupamo v razvoj dogodkov, ne doživljamo občutka stiske oziroma strahu. Tedaj nismo v stresu.

Zdravstvene težave so lahko posledica disharmonije na katerem koli življenjskem področju

Veliko smo že pisali o tem, da je zdravstveno stanje lahko posledica disharmonije oziroma stresa (torej, strahu) na katerem koli področju. Na primer, vzrok lahko tiči v problematičnih partnerskih odnosih, v kritičnem finančnem stanju, v napetostih na delovnem mestu, v težavah pri vzgoji otrok … Skratka, povsod, kjer situacijo doživljamo kot pomembno.

Kako pa se odvije proces, s katerim se motnja na nekem področju, ki nima navidezno nobene povezave z zdravjem, prenese na pešanje telesnih organov?

Skozi zaznavo ter razlago, kako se odvijajo dogodki v našem življenju – lahko pa tudi zgolj ob misli na negotovo prihodnost ali nesrečno preteklost –, v sebi občutimo nelagodje. Vsaka pomembnejša misel in spremljajoče močno čustvo v nas ustvari specifično energijsko stanje ter kemično reakcijo, katero zazna sleherna celica v telesu.

Posledično lahko naše celice rastejo in se obnavljajo (kadar doživljamo okolico ali misli kot naklonjene in dobrohotne), ali pa se dobesedno zaprejo in ustavijo rast ter razvoj. Slednje se zgodi, kadar doživljamo, podoživljamo ali si zgolj zamišljamo neprijazno situacijo oziroma stisko.

Dr. Bruce Lipton pravi, da si lahko zamislimo celice kot miniaturne ljudi, ki živijo v skladni skupnosti in opravljajo dnevna opravila. Znajo poskrbeti zase, ob tem ves čas poslušajo in sledijo vodji – umu. Torej ima vsaka celica lastno inteligenco, vendar vedno prevlada »višja instanca« oziroma navodila uma, kateri so, kot rečeno, direktna posledica našega doživljanja sveta.

Lipton pravi, da kadar vodja (um) ne oznani kriznega stanja, celice funkcionirajo kot ljudje v običajnih okoliščinah: hodijo v službo, skrbijo za družino, obdelujejo vrtove … Ko »vladar« oznani alarm, pa se ljudje zaprejo v zaklonišča in čakajo, da »vojska« poskrbi za krizne razmere in da krizno stanje mine. V tem času ne ustvarjajo dohodkov, ne obdelujejo vrtov …, zato zadeve stojijo.

Kadar se omenjeno odvija dalja časa ali preveč pogosto, sledi propad.

Ključ ne leži v okoliščinah, temveč v našem dojemanju situacije

Torej ni toliko pomembno, kaj se dejansko dogaja okoli nas, kot je pomembno, kako situacijo doživljamo oziroma si jo razlagamo. Lahko ležimo na najlepši peščeni plaži, s koktajlom v roki, in nas greje prijetno sonce, a če smo zaskrbljeni, bodo telesni procesi moteni. Zaskrbljenost in stiska bosta ustvarila veliko močnejše čustvo od, na drugi strani, zadovoljstva ležanja na plaži, zato se bo telesna inteligenca odzvala na to neprijetno čustvo. (Vedno se odzove na najmočnejši signal.)

Še več, bolj ko smo prestrašeni, slabše bodo delovali telesni procesi … ne glede, ali je povod strahu realen oziroma smo se znašli sredi krize, ali pa o njej samo razmišljamo. Telesna inteligenca nima oči, da bi razbrala, kaj se skriva v ozadju, oziroma, koliko je naš strah upravičen.

Zato ne more izklopiti stresnega mehanizma oziroma prekiniti postopka kemične reakcije in posledično zaustavitve procesov v celicah, ko bi uvidela, da strah ni odraz trenutnega stanja, temveč zgolj razmišljanja. (Na primer, ko bi ugotovila, da pred nami ne stoji divja zver, ki nam streže po življenju … nekdo z nabito puško … ne stojimo na prepadu in lovimo ravnotežja … ne vali se proti nam ogromna skala ali plaz in podobno.) In bi si rekla: »Ah, nič nevarnega se ne dogaja, samo razmišlja spet o družinskem proračunu … Bom obvestila celice, da je šlo za lažni alarm in naj se ne pustijo motiti.«

Ne, telesna inteligenca deluje izključno na osnovi zaznave našega čustvenega stanja. Kadar zazna, da smo prestrašeni, smatra, da smo se znašli v veliki fizični nevarnosti, zato temu prilagodi telesne procese: zbistri se nam um … pogled se močno preusmeri v eno točko in »zamegli« se preostala okolica … drastično se poveča količina izbranih hormonov, ki nam dvignejo raven energije in nas pripravijo na velik fizični napor (borbo ali beg) … okončine prejmejo velike količine krvi, da so pripravljene na akcijo in tako dalje.

Ker telo ne razpolaga z neomejenimi kapacitetami, da bi se lahko sočasno tudi nemoteno odvijali notranji procesi, začasno odklopi največje porabnike, energijo, ki so jo porabljali, pa pošlje v tkiva in organe, ki bodo najbolj aktivni v primeru izjemnih fizičnih naporov.

Med velike porabnike sodijo tudi telesni obrambni sistemi, vključno z imunskim. Torej, kadar smo v strahu, drastično upade intenzivnost delovanja imunskega sistema.

Najpomembnejše vprašanje, ko gre za zdravje?

Najbolj logično vprašanje, ki sledi, je potemtakem naslednje: Kaj pa nam povzroča največje strahove … in posledično krade zdravje?

Če statistično sodite med večino prebivalstva, so to finančne težave. (Mimogrede, finance naj bi bile tudi največji razlog propada zakonskih zvez oziroma ločitev.)

Ko se spustimo na področje denarja in pomislimo na vse mogoče izzive in spomine, povezane z njim, bomo najprej ugotovili, da smo odprli Pandorino skrinjico. Namreč, denar ne predstavlja samo sposobnost vzdrževanja trenutnega življenjskega sloga (beri: plačilo tekočih računov … lizinga za avto … obrokov za nakup nepremičnine oziroma najemnine ter ostalih stroškov), temveč je direktno povezan z našo močjo. Ali, bolje rečeno, z našim dojemanjem moči.

Preverimo? Vprašajte se, kako se počutite ob misli na obstoječe finančno stanje. Večina ljudi trenutno počutje okarakterizira nekje med apatijo, stresom, stisko, jezo, nemočjo …

Zdaj pa si poskusite zamisliti, da bi nepričakovano prejeli zelo veliko količino denarja; tako veliko, da bi z njim rešili vse finančne težave in vam do konca življenja ne bi bilo več treba hoditi na tlako (pardon, v službo).

Ali se ne počutite bolje … zgolj ob misli na omenjeno situacijo? Tako veliko moč ima nad nami denar.

Večinoma povezujemo denar tudi z lastno identiteto oziroma pristnim izrazom, kdo v resnici smo. Ko sebe vidimo kot zelo uspešnega in finančno neodvisnega posameznika, ki drži v rokah konce svojega življenja in se mu ni treba podrejati okolici, da preživi iz meseca v mesec, nas prežame izjemen občutek karizme, pomembnosti (v smislu, da tvorimo ključen člen družbe in veliko dodano vrednost okolici) ter osvoboditve. Počutimo se varne, preskrbljene in skorajda nepremagljive.

Thomas Keller je na svoji delavnici »Ljubezen in partnerstvo« povedal takole: »Vprašajte se, v kolikšni meri denar nadzoruje vaše delovanje. Ste opazili, kako denar vpliva na vašo samozavest, vaše vedenje in celo na vašo spolnost? Zanimivo je gledati ljudi, ko prejmejo veliko denarja. Rečejo si: ´Včeraj me ni maral nihče. Nisem se počutil v redu. Danes pa sem zadel dobitek na loteriji. Počutim se dobro, moja notranja naravnanost je veliko bolj pozitivna in optimistična, videti sem veliko bolje … Pravzaprav sem čudovit! V posteljo grem lahko s komerkoli, ki ga izberem!´«

To pomeni, da z denarjem direktno povezujemo zmožnost delovanja.

Prehod iz vloge žrtve na višjo raven

Največkrat delujemo pasivno oziroma tedaj, ko smo izzvani (beri: kadar je nujno). Kot bi varčevali z močjo … (Pravimo, da živimo na prvi razvojni stopnji, kjer se počutimo bolj kot žrtev oziroma ujetnik trenutnih okoliščin, kot pa vladar svojega življenja.)

Lahko pa delujemo tudi iz notranje motivacije oziroma proaktivno, iz stanja osebne moči. Tedaj se dvignemo na višjo, drugo razvojno stopnjo.

V praksi se omenjeno pokaže tako, da poiščemo neko idejo ali projekt, v katero/katerega močno verjamemo, ter jo/ga prenesemo v prakso. Razpoznamo neko svoje darilo oziroma veščino ali talent, s pomočjo katerega se izrazimo. Tudi, če s tem komu stopimo na žulj.

Skratka, ne čakamo več, da bo nekdo poskrbel za nas – največkrat tako, da bo »opazil naše dobro srce, zato nam bo dobroto vračal na način, da nam bo ponudil, kar si želimo« –, temveč skozi lastno ustvarjalnost vzamemo življenje v svoje roke. Posledično se nam poveča tudi samozavest oziroma oblikujemo boljšo samopodobo.

Pravzaprav se ob prehodu na drugo stopnjo spremeni vse …

Ko zberemo energijo ter jo usmerimo v delovanje, postanejo druge stvari manj pomembne, zato jim posvečamo veliko manj pozornosti kot prej. Nimamo več na razpolago časa in energije, da bi z njo »financirali« vse in vsakogar, ki išče ramo za jok … sotrpina za ugotavljanje, kakšna žrtev je in kako je okolica neprijazna do njega (on je pa tako dober in vedno pripravljen vsakomur pomagati) … somišljenika v iskanju izgovorov in opravičil ter podobno.

Ko se zasidramo na drugi razvojni stopnji, se nam zdi, da se je čudežno spremenil svet okoli nas: ljudje nas začnejo bolj ceniti, kar naenkrat se začnejo ljudje obračati na nas po nasvete, čedalje več stvari nam uspeva, veliko manj nas moti okolica oziroma ravnanje drugih ljudi in podobno.

Majhnih težavic več ne opazimo, ali pa v njih celo zaznamo priložnost. Čedalje več razmišljamo o doseganju večjih ciljev, zato smo bolj odločni, osredotočeni in dinamični. Privlačijo nas drugi ljudje, spremenijo se življenjske prioritete, bolj cenimo svoj čas …

No, če pogledamo natančneje, se v resnici okolica niti ni toliko spremenila, kolikor smo se sami. (Oziroma, drugi so se zgolj odzvali na našo novo podobo.)

Kako prebuditi svojo moč in zmagovalca v sebi

Eden izmed najlažjih načinov, da se prebijemo na to stopnjo, je izboljšano finančno stanje. Dokler smo v velikem minusu – in za nameček še ne vemo, kako bomo zvozili naslednji mesec, kaj šele vnaprej –, bomo le stežka našli samozavest in se dobro počutili v svoji koži.

Ko vsaj deloma uredimo osebne finance, se nam avtomatično poviša raven energije. Počutimo se močnejše in lahkotnejše, lažje izrazimo svoje mnenje (beri: bolj smo pogumni pri zagovarjanju lastnih stališč), bolj smo sproščeni, manj skrivamo svoje prave občutke oziroma bolj si dovolimo biti tisto, kar v resnici čutimo in podobno.

Seveda obstajajo preverjeni recepti oziroma načini, kako se lotiti te poti (in kako se je ni dobro lotiti). Več o njih pa v naslednjem članku.

Povzeto po knjigah Borisa Veneta in Nikole Grubiše

PS: Namig: ne začne se pri varčevanju ali iskanju druge/dodatne službe, temveč v glavi …

Naprej na drugi del …

Komentarji