Odpravljanje vzrokov za nastanek bolezni (2. del)

posted in: Članki | 0

V prvem članku smo oznanili, da so raziskovalci le še korak od zgodovinskega odkritja: vzrok za nastanek večine bolezni, ki ga danes imenujemo stres, bo zamenjala beseda strah.

Potem se bodo mnoge stvari postavile na svoje mesto, saj nam je veliko enostavneje ugotavljati, ali delujemo iz popolnega zaupanja ali iz strahu. Zaupanje pomeni brezpogojno sprejemanje situacije na način, da nas nič ne more vreči s tira, vključno z mislijo na nadaljnji razvoj dogodkov oziroma končni rezultat.

Kadar ne sprejemamo okoliščin, kakršne so – zatorej doživljamo neprijetne občutke; morda že samo ob misli nanje –, delujemo iz stanja strahu.

Ugotovili smo tudi, da bolj ko sami narekujemo razvoj dogodkov, bolj smo svoje sreče kovač. Zato vodi pot do uspeha in končne osvoboditve vedno skozi prevzemanje pobude na ključnih področjih oziroma skozi izražanje lastne ustvarjalnosti.

Energijo usmerimo v doseganje nekega radostnega cilja, ki nas navdihuje. Ker nismo prepuščeni na milost in nemilost drugim – oziroma, ni naše dobro počutje odvisno od njihovega obnašanja –, se iz sledilca preoblikujemo v močno osebnost, ki zaupa in sledi lastni zgodbi. Tudi drugi nas doživljajo kot avtoriteto in integriteto, saj močno odstopamo od življenja povprečneža (ki ga je, mimogrede, slavni ameriški pisatelj in filozof David Thoreau opisal kot »stanje tihega obupa«): odločili smo se za nekaj … povsem nas je prevzela ideja o tej spremembi, zato smo polni zanosa in energije … verjamemo, da bomo cilj dosegli … zato vztrajamo na poti, ne glede na morebitne zaplete in ovire, na katere sem ter tja naletimo.

Se sliši enostavno? Žal je ljudi, ki bi delovali v to smer, menda le okoli pet odstotkov. Ostali, bolj kot ne, čakajo na druge, da jih bodo osrečili: Okolica bo zaznala njihovo »dobro srce« ter jim v zameno, ker so tako dobri, prijazni in ustrežljivi, izpolnila želje ter poskrbela zanje.

Življenje ne deluje tako. Treba je »vstati iz tople postelje (navad) ter oditi v neznano«, kot je v svoji odlični knjigi »Alkimist« lepo napisal Paolo Coelho.

Prehod na drugo razvojno stopnjo se odvija (tudi) skozi prevetritev denarnice

Eden izmed korakov, pa tudi najlažjih načinov, da se iz občutka žrtve premaknemo v stanje prevzemanja odgovornosti in doseganja ciljev, je ureditev osebnih financ. Živimo v materialnem svetu in, želimo ali ne, od denarja je odvisna naša eksistenca.

Z izogibanjem razmišljanju o denarju – ali pa celo denarju nasploh – ne bomo nič prej postali »duhovni« ali osebnostno zrasli.

Ravno obratno. Izogibanje urejanju denarnih izzivov dobesedno pomeni zavračanje osebne moči in rasti na vseh področjih. (Mimogrede, tudi duhovna rast se odvija skozi zajem osebne moči, katera vključuje harmonijo z denarjem oziroma z materialnimi dobrinami. Če ne moremo osvojiti takšnega prepričanja, se bo naša osebna rast pač ustavila na tej stopnji.)

Na srečo nam ni treba zaslužiti milijonov, da zaživimo v harmoniji z materialnostjo. Vendar pa moramo doživljati materialne dobrine, denar, bogate ljudi itd. brez kančka neprijetnih energij, oziroma jih popolnoma sprejemati. Ali z drugimi besedami, ob misli na denar in blagostanje naj bi občutili ljubezen, ne strahu.

Najlažji način je, seveda, zaslužiti več oziroma vzpostaviti pozitivno razmerje med prihodki in odhodki. Idealno je, če nam po plačanih računih ostaja še dovolj sredstev, da lahko financiramo lastno ustvarjalnost. (To je, po besedah Thomasa Kellerja, tudi definicija obilja. Zelo zanimivo definicijo je povedal tudi Richard Gordon, avtor zdravilne metode »Quantum Touch«: Obilje pomeni dostop do virov. Ni si nam treba lastiti dobrin, temveč le imeti možnost uporabiti jih, kadar si tega zaželimo.)

Miti in prepričanja o denarju 

Oglejmo si nekaj mitov in prepričanj o denarju, o katerih morda niti ne razmišljamo, a so nekje globoko ukoreninjeni v večini od nas. Tudi kadar jih ne zaznavamo zavestno, delujejo na našo zaznavo sveta in narekujejo mnoge odločitve.

Zakaj so ta prepričanja tako pomembna? Dokler jih gojimo oziroma ohranjamo v sebi, ne bomo sposobni zaslužiti ali imeti več. Če želimo spremeniti svoje finančno stanje, moramo najprej sprostiti »ročno zavoro«, na kateri piše »Pritok denarja«. Šele potem se lahko zgodi sprememba na bančnem računu.

Menda okoli 70% vseh ljudi, ki so zadeli velik zadetek na loteriji, po nekaj letih pade na finančno raven, na kateri so bili pred dogodkom*. Vzrok ne tiči (le) v nespametnem trošenju, sumljivih nasvetih finančnih kvazistrokovnjakov ali grabežljivosti sorodnikov, temveč predvsem v nesposobnosti sprejemanja in obvladovanja novega stanja.

Ker se oseba ne znajde v novih razmerah, oziroma jih ne more sprejeti kot svojo novo realnost, jih podzavestno sabotira. In prej ko slej se znajde v okoliščinah, kjer se počuti domače – tam, kjer je bila prej …

Oglejmo si nekaj najpogostejših mitov in prepričanj.

Prvo prepričanje: Denar mi bo pripadal, ko bom zanj dovolj garal

Najpomembnejše razmišljanje o denarju je povezano z dovoljenjem, da si ga sploh zaslužimo. Mnogi si zgornjo mejo prejemkov oblikujemo na osnovi recipročnosti vloženega truda in plačila zanj.

V nas se je izoblikovalo prepričanje, da nam denar pripada le, če bomo zanj dovolj garali; oziroma, če si ga bomo »pošteno prislužili«.

Z drugimi besedami bi lahko rekli, da delujemo po principu direktne menjave življenjske energije za evre.

Zato višino plačila povezujemo s količino investiranega časa ter stopnjo (fizičnega, mentalnega ali duševnega) napora: bolj ko bomo garali, več denarja nam pripada, oziroma, ob višjem prejemku se bomo še počutili udobno.

Seveda to ne drži. Mnogi v svojem delu ne trpijo – pravzaprav brezmejno uživajo – in so za svoj doprinos odlično plačani. Čeprav morda najprej pomislimo na umetnike, športnike, estradnike …, se  domala v vsakem poklicu najde nekdo, ki dobro zasluži in sočasno toliko uživa, da ne bi zamenjal poklica niti za veliko boljšo finančno ponudbo.

Torej garanje še zdaleč ni pogoj za pridobivanje denarja.

Kako pa lahko preverimo, ali tudi nas nezavedno vodi to prepričanje?

Vprašajmo se, ali se počutimo bolje, kadar prejmemo denar, za katerega smo se pošteno nagarali. Ker nam prepričanje nalaga, da je tako »najbolj prav« oziroma je takšno plačilo pošteno, imamo glede višine prejetega zneska dober občutek.

Podobno se lahko (dobro) počutimo ob višjem znesku, če smo vložili v delo več ur ali je bilo opravilo bolj neprijetno kot običajno. (Velja tudi obratno: Če bi prejeli takšno plačilo brez dodatnega dela ali napora, se ne bi počutili tako dobro.)

Ali pa: Kadar v službi naredimo nekaj res dobrega in koristnega, si damo dovoljenje, da se potem za nekaj časa – morda kakšen dan ali dva – nekoliko bolj sprostimo oziroma smo manj delovno zagnani. In morda celo nekoliko bolj samozavestni: občutek imamo, da smo prispevali svoje, zato si lahko malo oddahnemo.

Velika sprememba se zgodi, ko prenehamo povezovati investirane minute in ure s plačilom, temveč se zavemo, da smo lahko plačani zgolj za tisto, kar smo, oziroma, kar izražamo. (Namig: Donald Trump je že med leti 2005 in 2007 prejemal za svoje govore tudi po milijon dolarjev in več. Organizator, ki ga je najel za sedemnajst govorov, mu je za vsakega plačal po milijon in pol**.)

Skratka, mnogi prejemajo denar zaradi svojega ugleda, osebnosti oziroma popularnosti, ne pa v skladu z vloženim časom ali trudom.

Še en primer. Slavna osebnost, ki sicer z ničemer drugim, razen svoje pojavnosti, ne pušča vidne sledi v družbi – npr. starleta ali nek zvezdnik resničnostega šova – proda fotografije svojega dojenčka rumenemu tisku, za kar slednji plača bajni znesek. Koliko truda in dela je ta oseba vložila, da je fotografirala otroka? A ker je množica ljudi pripravljena plačati za ogled fotografije (z nakupom revije, v kateri je objavljena), se reviji ta transakcija enostavno splača.

Ali to pomeni, da nam bo nekdo plačeval kar tako, brez osnove? Nikakor ne. (Pozabite na »Zakon privlačnosti« in podobne teorije.) Vsi, ki so plačani bolje, kot zgolj glede na vloženi čas in trud, nudijo okolju neko dodano vrednost. Pa tudi če samo s svojo pojavnostjo, izzivalnim obnašanjem, kontroverznimi izjavami …

Zato smo v prejšnjem članku močno izpostavili, da si je treba zadati nek cilj, prevzeti odgovornost ter začeti delovati oziroma izražati lastno ustvarjalnost. Šele delovanje, v kombinaciji z odpravo omejujočih prepričanj, nam bo omogočilo višje prihodke.

Drugo prepričanje: Najbolje se počutim v domačem (finančnem) okolju, novosti pa zavračam

Naslednje pomembno prepričanje, ko gre za sposobnost povečanja prihodkov, je domačnost z denarjem. Omenili smo že, da se večina ljudi, ki prejme denar kot posledico zadetka na loteriji, kmalu vrne na pota stare slave oziroma konča v podobnih finančnih okoliščinah, v katerih so bili pred velikim dobitkom.

Na delavnici Paula Solomona o blagostanju je Thomas Keller predstavil zanimivo hipotezo. Znanstveniki so menda ugotovili, da zna svinja šteti le do osem. Če ima devet mladičkov in ji enega skrivaj vzamejo, svinja tega ne zazna in se še naprej obnaša brez spremembe. Če ji vzamejo še enega, osmega, pa jo zajame panika.

To pomeni, da vse, kar je za svinjo nad številko osem, zanjo skorajda ne obstaja. Oziroma točneje, do vseh stvari, ki presežejo številko osem, nima posebnega ali individualnega odnosa. Naj gre za devet, deset, petnajst … Zanjo je vse enako: nepomembno.

Zelo podobno razmišljamo tudi ljudje glede denarja, saj vsi živimo v nekem svojem svetu »finančne domačnosti«. Do neke mere nam je denarni znesek blizu in se lahko poistovetimo oziroma energijsko povežemo z njim. Kar je nad to mejo, pa deluje imaginarno.

Ste se kdaj vprašali, katera je vaša »finančna vrednost nad osem«, pri kateri se stvari v glavi zameglijo in se niste več sposobni energijsko povezati z njimi? Preverimo.

Najprej zaznajte, kakšne občutke doživite v sebi ob misli, da bi vam plačo iz, na primer, tisoč petsto evrov povečali na tisoč osemsto. Verjetno bi se zelo razveselili dodatnih tristo evrov in morda celo hitro izračunali, kaj vse bi si lahko privoščili, oziroma, koliko bolj enostavneje bi prišli skozi mesec. 

Zdaj pa si zamislite oziroma med seboj primerjajte naslednji dve situaciji. Plačo vam zvišajo na trinajst tisoč evrov … ali pa na trinajst tisoč petsto.

Kakšno razliko občutite med tema dvema zneskoma?

Čeprav gre za občutno razliko, ki predstavlja tretjino naše obstoječe plače, pri tako veliki številki postane, za mnoge, ta znesek imaginaren.

Še bolje je ta »meglen občutek« očiten pri večjih številkah. Vzemimo, da bi nepričakovano prejeli ogromno količino denarja – deset milijonov ali več – in bi se odločili kupiti vilo. Koliko pomembno bi vam bilo, če bi cena znašala tristo tisoč evrov … ali trideset tisočakov več?

Znesek, ki predstavlja razliko, je enormen (30.000€), če ga gledamo z ravni obstoječih prihodkov. A v kontekstu ponudbe za nepremičnino, še posebej pa v povezavi z milijoni na računu, se številka nekako zamegli oziroma razlika zbledi.

Dejansko je tako, da večinoma dojemamo vse, kar je nad, na primer, deset ali dvajset tisoč evrov, kot na drugi strani tančice. Ne zdi se nam čisto realno oziroma otipljivo, zato se s temi zneski energijsko ne povežemo. Sočasno imamo lahko tudi občutek, da nam ta denar ne pripada (ker se nismo zanj dovolj nagarali), zato se ob misli nanj počutimo nelagodno; kot bi imeli slabo vest.

Mimogrede, za ta fenomen se velikokrat uporablja pojem »finančni termostat«.

Tretje prepričanje: Bolj ko sem dober in pošten, več denarja bo sledilo

Oglejmo si še en, nekoliko drugačen mit.

Mnogi gojimo v sebi prepričanje, da ima denar nekakšen moralni filter. V smislu, bolj ko si dober, duhoven, sočuten do drugih in podobno, več denarja ti pripada. Ali morda takole: če bomo upoštevali vsa »pravila« družbe, bili dobri, pošteni in ustrežljivi do vseh, nas bo denar nekako našel sam – ker bo predstavljal povračilo energije za vso našo dobroto.

(Zadeva je podobna kot pri že omenjenem odnosu do ljudi: Če bomo dobri, ustrežljivi, sočutni in jim vedno na voljo, bodo opazili naše veliko srce ter lepo poskrbeli za nas.)

Žal to ne drži. Mnogi ljudje, ki se vse življenje odrekajo za druge, živijo na robu preživetja in le stežka sestavljajo konec s koncem.

Po drugi strani lahko vsak dan znova beremo ali poslušamo zgodbe o skorumpiranih politikih, goljufivih podjetnikih in ostalih, ki so si prislužili večje količine denarja na sumljive in celo nelegalne načine. Mnogi med njimi živijo v izjemnem obilju … in videti je, kot da se Vesolje (ali Stvarnik, Bog, Narava, Inteligenca, Vir itd.) s tem kar strinja.

Seveda to ne pomeni, da moraš biti »pokvarjen«, brezsrčen ali brez hrbtenice, če želiš biti preskrbljen. (Nasvet: Ne oblikujte si misli na osnovi logičnih nasprotij. Če je napisano, da nekaj drži, še ne pomeni, da nasprotno ne drži.)

Pomeni pa, da denar ne izbira ljudi na osnovi moralnih vrednot. Pravzaprav je to zelo dobra novica: Če znajo celo kriminalci privabiti denar v svoje življenje, oziroma se, očitno, počutijo dovolj vrednega, da si ga zaslužijo – čeprav verjamem, da imajo mnogi med njimi slabo vest, ko se pogledajo v ogledalo –, bomo menda tudi mi našli pri sebi dovolj pozitivnih lastnosti, da se bomo počutili dovolj vrednega za višje plačilo.

Naredimo še korak naprej. Kakšne občutke ste doživljali ob branju povezave moralno oporečnih ljudi in denarja? Zadeva ima morda globlje korenine, kot menimo … Namreč, če sodimo ljudi oziroma povezujemo njihovo upravičenost do blagostanja z »dobroto«, moralno neoporečnostjo in ostalimi »neomadeževanostmi«, lahko že v tem grmu tiči zajec naših finančnih omejitev.

Zelo malo ljudi ima pozitivno mnenje o sebi. Nekje globoko v podzavest smo zakopali spomine na svoje padce, neuspehe, tudi moralno oporečne poteze (vsaj skozi naše oči; na primer, ko smo koga razočarali) …

Ker se ne vidimo kot vzornega in dovolj dobrega člana družbe, kateri bi si v zameno za svoj »Jezusov karakter« zaslužil veliko denarja, samodejno zavračamo denar; menimo, da si ga – zaradi vseh padcev in spodrsljajev v preteklosti – ne zaslužimo.

To je bilo nekaj teoretičnih izhodišč glede samoomejevanja prihodkov. V naslednjem članku sledijo tri zelo učinkovite, a enostavne vaje, s katerimi boste lahko spremenili ne le omenjenih prepričanj, temveč si tudi v praksi povečali debelino denarnice.

Uredništvo

Vsebina teksta v članku je povzeta po knjigah Borisa Veneta in Nikole Grubiše

Naprej na tretji del …

* Vir: https://www.lottosend.com/blog/12-secrets-that-lottery-winners-dont-want-to-reveal

** Vir: Revija Forbes