Odpravljanje vzrokov za nastanek bolezni (3. del)

posted in: Članki | 0

V prejšnjem članku smo si ogledali nekaj omejujočih prepričanj, ki nas ovirajo na poti ne le do finančne svobode, temveč tudi do zdravja. Oznanili smo, da je stres le drugo ime za strah. Denar, ki je močno povezan s strahom pred propadom oziroma pred zapuščenostjo, pa je lahko eden izmed glavnih povodov za slabše delovanje imunskega in ostalih obrambnih sistemov.

Kako spremeniti odnos do denarja oziroma ga privabiti v svoje življenje

Sledijo tri vaje, ki vam bodo lahko izdatno pomagale na poti do razreševanja finančnih strahov, uglaševanja z materialnostjo in doseganjem blagostanja. S prvo boste omilili in spremenili prepričanja, druga vam bo na zelo eleganten in nevsiljiv način konkretno omogočila več denarja, s tretjo pa boste učinkovito spremenili svoje navade glede trošenja in varčevanja.

Vse tri vaje so zelo enostavne in učinkovite. Zanje ne potrebujete posebnih priprav ali pripomočkov, temveč le odločenost, da jih boste opravili, in nekaj časa.

Prva vaja: ugotavljanje odziva na specifična prepričanja

Prva vaja je pisanje pomembnega prepričanja in preverjanje, kako se odzivamo nanj.

Vzemimo zvezek ali odprimo nek program za pisanje v računalniku. (Mimogrede, veliko bolje se obnese ročno pisanje, saj se prek ustvarjanja novih nevronskih poti, katerih z ročnim pisanjem ustvarimo veliko več kot s tipkanjem, bolje povežemo z vsebino.)

Na levo stran napišimo neko prepričanju o denarju na način, kot bi ga v pogovoru izrekli nekemu sogovorniku. V stavek vključimo tudi svoje ime. Primer: »Jaz, Peter Skala, si zaslužim obilje.«

Na desno stran tega stavka – ali, če uporabljamo računalnik, pod stavek – zapišimo pristen odziv oziroma prvo misel, ki nas prežame ob pisanju. Recimo: »Hm, ne vem, če je tole čisto res …« (Kot rečeno, vaja bo mnogo učinkovitejša, če jo boste izvajali s svinčnikom in listom papirja. Ne samo, da boste imeli za oblikovanje občutka oziroma odziva v sebi več časa, temveč bo vsaka vaša poteza na papirju odražala jasen in specifičen namen.)

Potem na levo stran napišimo stavek še enkrat; tokrat tako, kot bi nam ga povedal nekdo drug: »Peter Skala, ti si zaslužiš obilje.« Na desno stran ponovno zabeležimo, kar ob tem občutimo. Na primer: »Lepo bi bilo slišati kaj takega iz ust ljudi, katerih mnenje cenim.«

Nato zapišimo prvotni stavek še enkrat, a zdaj tako, kot bi ga slišali, če bi se drugi pogovarjali o nas: »Peter Skala si resnično zasluži obilje.« In na desno stran spet reakcijo nanj.

Celotni krog – stavke v vseh treh oblikah ter odzive nanje – ponavljamo, vedno po istem vrstnem redu. Vsakič si na desno stran zapišemo prvo misel, ki se nam porodi ob pisanju stavka.

Vajo izvajamo tako dolgo, dokler ne začnemo ponavljati misli, ali dokler niso naši odzivi pozitivni ter nam zbujajo radost oziroma prijetne občutke. To je prvi znak, da smo, vsaj začasno, sprejeli prepričanje, da si zaslužimo obilje, zato bomo lahko bolj odprti za pritok denarja.

Vajo lahko nadaljujete z neko drugo mislijo. Izberite tiste, ki v vas zbudijo močna čustva in so povezane s službo oziroma s pridobivanjem denarja, z višino zaslužka, s trošenjem, z investiranjem

Druga vaja: nekonvencionalno, a zelo učinkovito varčevanje

Druga vaja je bolj praktične narave, primerna pa je za vse, ki plačujete z gotovino. Naj vas ne zavede njena enostavnost!

Vzela vam bo nekaj sekund, izvajali pa jo boste ob nakupih, oziroma tedaj, ko boste segli po denarnici. Recimo, tudi zjutraj, pred odhodom v službo.

Naloga je preprosta: Izpraznite iz denarnice vse kovance, tako da bodo v njej ostali samo bankovci. Pripravite si posebno posodo – na primer, veliko stekleno bovlo –, v katero boste stresali drobiž.

Ker boste imeli v denarnici le bankovce, boste pač plačevali z njimi, ne glede na višino zneska. Prodajalka vam bo (največkrat) vrnila kovance in ko boste prišli domov, jih boste stresli v pripravljeno steklenko. To je vse … samo ponavljati je treba vajo oziroma biti pri izvedbi dosleden.

Glavna poanta vaje je, da se tega drobiža ne dotikate oziroma ga v nobenem primeru ne uporabljate. Seveda, čim večkrat boste izvajali to dejanje, več boste prihranili. Nekateri iz denarnice odstranjujejo drobiž le konec dneva ali zjutraj, drugi pa vsakič, ko pridejo domov.

Prijatelj mi je povedal, da vsako leto pelje družino na letni dopust zgolj iz denarja, ki ga prihrani na ta način. In prihrani ga povsem brez občutka odrekanja oziroma varčevanja.

Morda je izvedba na začetku nekoliko nelagodna; še posebej, če preveč razmišljamo v smeri, ali bomo lahko kljub izločanju kovancev običajno živeli naprej ali bomo te zneske močno pogrešali. Po drugi strani pa nas lahko ponese misel, da smo – končno – začeli sistematično varčevati!

Morda se nas ni nikoli prijela ideja klasičnega varčevanja, na osnovi katere bi vsakič, ko bi na račun prejeli denar, odvajali nekaj odstotkov. S to nekonvencionalno tehniko pa lahko prihranimo celo več, če smo resnično dosledni.

Mimogrede, velikokrat pomaga, če se vnaprej odločimo, za kaj bomo privarčevani denar porabili, saj bomo tedaj bolj zagnani in dosledni. In še praktičen nasvet glede vzgoje otrok (sicer v smeri varčevanja, zelo pripomore pa tudi k družinski povezanosti): Če boste varčevali za neko družinsko stvar, je zelo priporočljivo, da vam v vaji sledijo tudi ostali družinski člani oziroma postopajo enako.

Sčasoma vas bo že sam pogled na veliko steklenko, ki se počasi polni z denarjem, dovolj motiviral, da nadaljujete z izločevanjem drobiža.

(Če se bo vaja »prijela« in boste zaznali, da zaradi nje ne živite nič slabše kot prej – kar se bo po vsej verjetnosti tudi zgodilo –, jo lahko nadgradite z manjšimi bankovci; na primer, za pet evrov. V tem primeru iz denarnice, poleg kovancev, vedno odstranite tudi omenjene bankovce. Če boste, po drugi strani, zaradi izločevanja kovancev iz denarnice resnično občutili pomanjkanje, lahko odvajate samo cente; torej vse kovance, manjše od enega evra. Ključ se skriva bolj v sistematični izvedbi, kot pa v višini zneskov …)

S to vajo boste dosegli še en psihološki učinek: Ves čas boste imeli pred seboj fizični dokaz, da imate več denarja, kot ga potrebujete. Pravzaprav ga imate toliko, da ga lahko celo odvajate za varčevanje …

Krepitvi občutka obilja pripomore tudi naslednje. Ves čas imejte pri sebi, torej v denarnici, vsaj en večji bankovec. Če ga zamenjate oziroma zapravite, ga takoj nadomestite z novim. Vedno, ko ga boste zagledali v denarnici, boste imeli boljši občutek, kot če ga ne bi bilo tam. Seveda – potem, ko boste odpravili morebitne neprijetne pomisleke in strahove, ki se vam bi lahko pojavili ob pogledu nanj (še posebej, če do zdaj niste nosili s seboj večjih bankovcev).

Tretja vaja: sprememba vzorca rokovanja z denarjem

Tudi tretja vaja je zelo enostavna, a morda še najučinkovitejša. Bolj ukoreninjen ko je vaš vzorec in bolj skrajno ko gledate na denar, večjo korist vam lahko prinese. Boste pa morali nasvet prilagoditi sebi oziroma lastnim navadam.

Takole gre. Vprašajte se, kakšen je vaš najpogostejši vzorec rokovanja z denarjem. Oziroma, kaj storite, ko prejmete denar na račun.

Ali takoj plačate račune ter vse (zaostale) obveznosti … in vam že po nekaj dneh ne ostane na računu nič kaj dosti? Morda si privoščite kaj lepega, »ker ste pošteno garali in si to zaslužite«? Ali pa, po drugi strani, si ne privoščite ničesar, ker »za sedmimi plodnimi leti pride sedem sušnih« in je treba dobro premisliti, kam z denarjem?

Mnogi se niti ne zavedamo, kako predvidljivi smo glede trošenja, oziroma, kako zakoreninjen je naš vzorec delovanja. Če se bomo nekoliko poglobili vanj, bomo najverjetneje ugotovili, da nas večinoma vodijo vedno enaki občutki in misli, katere potem narekujejo naše – spet specifične in predvidljive – odločitve.

Kakor koli; tokrat naredite drugače! Če vas zasrbijo prsti takoj, ko prejmete sveži priliv, se zdaj zadržite in pustite denar na računu vsaj nekaj dni.

Če ste med tistimi, ki se zlepa ne nagradi oziroma obdaruje – in morda veliko lažje denar nameni komu drugemu –, po novem obdarujte sebe. Ni nujno, da si kupite kaj dragega. Lahko greste na kakšno predstavo, si privoščite dan v toplicah, razvajanje v lepotilnem salonu in podobno.

Skratka, spremenite vzorec, potem pa opazujte svoje misli in čustva. Bolj ko boste lahko nevtralno sprejemali vse situacije in odločitve, bolj sproščeni boste postajali glede denarja.

To je eden izmed ključnih korakov, ko se želite uglasiti z materialnostjo: dovolite denarju, da bolj uravnoteženo prihaja in odhaja.

Želite resnično urediti svoj odnos do denarja?

Seveda, to je bilo le nekaj osnovnih nasvetov in izhodišč glede vzpostavitve harmonije z denarjem oziroma povečanjem premoženja.

Če želite narediti nekaj več na tem področju, lahko uporabite kar knjigo »Zdravje je v nas«, saj je v njej namenjeno celotno poglavje – imenuje se »Čiščenje« (str. 135) –, poleg delu na sebi, odpravljanju zavednih in nezavednih omejitev ter iskanju harmonije v osebnih odnosih, prav urejanju odnosa z denarjem.

Vendar ne zanemarimo tudi ostalih stvari. Kot smo videli v tej seriji člankov, je znesek na računu zgolj posledica številnih dejavnikov. Ko spremenimo resnične vzroke in zaživimo v večji harmoniji z denarjem, bomo odpravili tudi stres, povezan s financami. Ni nujno, da se bodo takoj povečali tudi naši prihodki, vsekakor pa nas finančna situacija ne bo več tako morila in izžemala, kot nas je doslej.

Zato, če iščete obilje, ali pa vsaj odpravo skrbi, povezanih z denarjem, začnite pri sebi: pri svojih prepričanjih, željah in ciljih. Ponovno ovrednotite, kaj od življenja želite, potem pa prilagodite dejanja novim smernicam, oziroma se osredotočite predvsem na doseganje teh ciljev.

Še namig: Najlažji način za ugotavljanje, kaj je v vašem življenju resnično pomembno, je pregled osebnih stroškov in urnika. Tisto, čemur dejansko namenjate čas in denar, tvori vaše življenjske prioritete. Ameriški ezoterik Peter Ragnar (»longivety sage« oziroma modrec s področja dolgoživosti) je nekoč izrekel izjemno misel: »Povej mi, kako živiš, in povem ti, v kar resnično verjameš.«

Namreč, velikokrat bomo ugotovili, da naš vsakdan odraža povsem druge in drugačne vrednote, kot pa si zanje prizadevamo v sebi. Na primer, čeprav menimo, da smo zelo zreli, duhovni in odgovorni, bomo lahko z analizo odvijanja dogodkov ugotovili, da se leta in leta nismo premaknili nikamor – še vedno izvajamo identične dejavnosti in gojimo enak pogled nase, na druge in na svet.

Morda pa je prišel čas, da prevetrimo tudi orodja in pristope?

Uredništvo

Članek je povzet po knjigah Borisa Veneta in Nikole Grubiše