Pot do sebe (intervju z Borisom Venetom)

posted in: Članki | 0
Čeprav veljate za eno največjih avtoritet na področju celostnega zdravja, vas ljudje najbolj poznajo po knjigi »Iz dnevnika novodobnega milijonarja … ali bogastvo je v nas«. V strokovnih krogih pa ste še posebej cenjeni kot vrhunski poznavalec Gersonove terapije (GT).

Da, knjiga je bila del moje poslovne poti, ki je bila tedaj bolj medijsko izpostavljena. Danes živim drugače. Po izkušnji hude bolezni – takrat sem se tudi priučil GT – sem spoznal, kaj je moja prava pot v življenju ter kaj me resnično osrečuje in izpolnjuje.

Danes skrbno izbiram projekte in poslovne partnerje ter delujem le še v okviru manjšega družinskega podjetja. Predvsem sem osredotočen na področje celostnega zdravja.

Bolezen vas je torej korenito spremenila. Ali ste našli tudi specifični dejavnik, ki vas je pripeljal do te izkušnje?

mavrica-sonceŽe starodavni modreci so rekli, da obstajata samo dve sili: ljubezen in strah ter njune variacije. Danes znanost dokazuje, da je velika večina bolezni psihosomatskega izvora. Navaja se celo številka med 90% in 95%.

To pomeni, da stres v najrazličnejših oblikah toliko oslabi imunski sistem in s tem načne telo, da ta ne more več vzdrževati običajnih procesov obnove in rasti. Celice se dobesedno zaprejo. Verjamem, da se je pri meni zgodilo podobno. Vzrok, ki me je pripeljal do bolezni, je bil specifični način razmišljanja in delovanja.

Svetovno priznani raziskovalec, bivši predavatelj na univerzi Stanford dr. Bruce Lipton je povedal, da se vsak gen lahko izrazi celo na 30.000 različnih načinov. To pomeni, da nismo žrtve genetike, pač pa se gen aktivira le v zelo specifičnih situacijah.

Te so povezane z našim pogledom na svet, kar je revolucionarna ugotovitev. Nova znanost, ki se imenuje epigenetika – epi pomeni nad; kot epicenter pri vulkanskih izbruhih – dokazuje, da obstaja mehanizem, ki določa aktivacijo genov.

Torej sploh ne gre toliko za razmere, v katerih živimo, pač pa za naš pogled nanje. To je odlična novica za vse, ki so se rodili v družinah z zgodovino hujših ali kroničnih bolezni, saj zdaj vemo, da ima vsak posameznik največji vpliv na razvoj bolezni. Če pogledamo širše, bi lahko celo dejali, da je bolezen pomočnik na poti zdravljenja družinskih prepričanj …

Zelo zanimivo. Lahko poveste kaj več? Morda navedete kakšen primer? 

mozgani-clovekKljučni podatek je, da se nam ni treba toliko obremenjevati, ali podedujemo »časovne bombe« v obliki »norih genov«, za katere samo čakamo, kdaj se bodo aktivirali. To uči stara znanost.

Epigenetika opozarja, da bodimo pozorni predvsem na družinska prepričanja. Ta namreč odločajo, ali bo bolezen doletela tudi nas. Že omenjeni dr. Lipton rad pove zelo zanimivo družinsko dinamiko.

Vzemimo, da družina, ki ima zgodovino rakavih bolnikov, posvoji otroka, ki izhaja iz družine brez zgodovine te bolezni. Posvojeni otrok ima torej povsem drugačno gensko zasnovo kot ostali družinski člani. Statistike pa so pokazale, da ima povsem enako možnost, da zboli za to boleznijo, kot krvni otrok njegovih novih staršev.

Kako pa so vaša družinska prepričanja vplivala na vas? Morda tudi veste, katera prepričanja so bila to?

Moje glavno prepričanje je bilo povezano s strahom pred preživetjem, saj sem odraščal v revni družini. Razvil sem samosvoj mehanizem razmišljanja in delovanja, ki mi je sicer omogočil, da sem se znašel v vsaki situaciji, istočasno pa me je kdaj tudi potisnil čez rob.

Povsod sem se trudil narediti dober vtis, zato sem se včasih želel pokazati tudi v drugačni, boljši luči. Rad sem tudi »imel prav« oziroma na ta način v okolici iskal potrditev, saj sem imel zelo nizko samopodobo.

Iz istega razloga sem se začel aktivno ukvarjati s športom – atletiko in borilnimi veščinami – kasneje pa še z oblikovanjem telesa (bodybuilding). Izklesal sem si zelo markantno postavo, istočasno pa se tudi razvil močno voljo, disciplino in odločnost. To mi je povečalo samozavest in tako sem pristal v drugi skrajnosti – sedaj mi je vse uspevalo in na druge sem začel gledati zviška. In tukaj se ni končalo. Sočasno se je močo razbohotil tudi moj perfekcionizem. Na vseh področjih sem želel biti najboljši.

Ko to mentalno moč in možat nastop povežeš z globokim zakoreninjenim strahom in pretirano samozavestjo, zlahka manipuliraš ljudi. Seveda sem imel vedno odgovor oziroma opravičilo, zakaj to počnem. Moje najljubše je bilo: »Ljudje so se vedno sami odločili, da mi sledijo, nikoli jih nisem silil v nič.«

Danes vidim, da sem znal prefinjeno vleči konce in ljudi prepričati v tisto, v kar sem sam močno verjel. Nekateri še danes to imenujejo odlična pogajalska spretnost. Jaz to imenujem rak.

Na to bolezen namreč gledam tudi s simbolnega vidika. Bolne celice, ki imajo določeno sposobnost oziroma moč, se razširijo oziroma zavzamejo mesto, ki jim ne pripada. Oziroma, izkoristijo priložnost, da uveljavijo svoj vpliv na šibkih mestih. Točno to sem počel jaz … Bolezen je bila samo sel, ki mi je prinesel sporočilo oziroma odprl oči, kaj počnem.

Vendar je to šele prva stopnja – razkritje. Potem pa se je začel zelo zahteven postopek opuščanja močnih, velikokrat tudi nezavednih vzorcev.

Torej je bolezen prišla z namenom razkritja, kaj se odvija na drugih področjih?

mozaik-svetlobaVse je povezano. Ne samo, da telo skozi bolezenske simptome razkriva notranje misli in občutke, pač pa tudi odraža naš pogled na svet. Vse več znanstvenikov in raziskovalcev ponavlja, da je naloga uma ustvariti koherenco med notranjim stanjem in pogledom na svet.

Torej je naše notranje stanje le odraz sveta, kakršnega vidimo. Tu pa je še najvišja raven, ki je povezana z našim življenjskim poslanstvom. Včasih nam bolezen služi kot dramilo, da se obrnemo vase in v sebi prebudimo ter izrazimo tisto, kar je naš najvišji potencial.

Zato je ključno prepoznati znamenja – ali bolezen kliče po spremembi, ali pa se ji moramo prenehati upirati, jo sprejeti in zaživeti z njo.

Torej je lahko naloga bolezni zgolj, da jo sprejmemo?

Seveda. V knjigi »Zdravje je v nas« z Nikolo (Grubiša, op.a.) opisujeva zgodbo, ki jo je povedal Paul Solomon. Opisuje primer ameriškega para, ki se jima je rodila deklica z okvaro možganov.

Ni hodila in ni govorila. Starša sta dotlej živela tipične ameriške sanje – visok družbeni položaj, blišč, materiale dobrine … Ob rojstvu otroka se jima je sesul svet in začela sta iskati pomoč. Najprej pri zdravnikih, ko jima ti niso mogli več pomagati, pa še pri različnih zdravilcih.

Tako sta začela spoznavati, da ni vse samo v zabavah in druženju. Na koncu sta prišla do Solomona, ki jima je razkril, da ju je prišla punčka ozdraviti – prenehata naj gledati nanjo kot na nekaj »okvarjenega«, pač pa naj jo z vso svojo ljubeznijo in skrbnostjo sprejmeta kot popolno bitje. Torej naj se ne trudita hči vklopiti v svoje življenjske navade, pač pa ravno obratno. Ko sta se odločila za ta korak, je hči v enem dnevu shodila in tudi spregovorila prvo besedo …

Ali obstaja kakšno merilo oziroma navodilo, kdaj naj se bolezni upremo oziroma jo skušamo pozdraviti in kdaj jo je treba zgolj sprejeti?

labirintObstaja. Sledimo lahko definiciji zdravja, potem pa ugotovimo, katera stopnja velja za nas. Na osnovni ravni zdravje pomeni odsotnost bolezenskih simptomov na telesni ravni. Na višji stopnji dojemamo zdravje kot stanje splošnega zadovoljstva, ko nas ne zanima zgolj odsotnost simptomov na telesu, temveč tudi »zdravje« čustev, misli in duha.

Tu iščemo harmonijo na vseh pomembnejših področjih: zadovoljstvo s telesom, urejeni odnosi (do sebe in do drugih) ter zadovoljstvo z materialnim stanjem. Na najvišji stopnji ne stremimo več k iskanju optimalnih pogojev oziroma okoliščin, ki bi nas osrečile – torej telo brez bolezenskih simptomov – pač pa izkoriščamo nepopolno zdravstveno stanje za uvid, kaj se dogaja z našo življenjsko energijo.

Telo, odnosi in finance postanejo zemljevid, ki nam nazorno razkriva disharmonijo v nas. Zato nimamo ne želje ne potrebe po »popravljanju« česar koli, saj ni nič narobe. Namesto tega s hvaležnostjo brezpogojno sprejmemo dane okoliščine in ravno prenehanje upiranja oziroma sprejemanje nas osvobodi in velikokrat tudi fizično pozdravi; podobno, kot se je zgodilo s to punčko.

Če lahko prisluhnemo telesu oziroma nevtralno in širše pogledamo nase, nam lahko že ta pogled razkrije, kje smo, oziroma, kaj nam je storiti.

Bi lahko potem rekli, da ste to zdravstveno izkušnjo potrebovali?

Seveda. Izkušnja me je korenito spremenila, okrepila in v bistvu postavila na prave življenjske tirnice. To ne pomeni, da prej nisem skrbel zase – ravno nasprotno. Živel sem dokaj zdravo in aktivno. Bil sem dejaven športnik, nikoli nisem pil, kadil ali jemal tablet.

Veliko sem potoval z družino, pazil sem na prehrano, redno sem se ukvarjal z osebno rastjo.

Imel sem dokaj visoko zavedanje in iskal sem ravnotežje ter harmonijo na vseh ravneh. Vendar so bile to dejavnosti na zavedni ravni. Glede na to, da – po besedah dr. Liptona – nezavedni programi vodijo naše življenje 95% časa in da so ti programi milijonkrat močnejši od zavednih prizadevanj, so seveda ti vzorci prepričanj in obnašanja veliko pomembnejši…

Tudi mentalne igrice v obliki manipulacije z ljudmi so bile del teh programov, saj niti približno nisem dojemal svojega delovanja na ta način.

Ali ste takrat, ko ste zboleli, gledali na to izkušnjo že tako zrelo?

Ne, tedaj sem bolezen dojemal bolj kot oviro, ki jo moram čim prej odpraviti, da se lahko vrnem v stare okvire. Zadeve sem se lotil temu primerno – iskal sem neko metodo zdravljenja, ki bi mi vzela najmanj časa in energije ter ob kateri bi lahko čim bolj ohranjal stari življenjski slog.

Torej nisem prisluhnil sporočilu bolezni. Še vedno sem imel enake želje in življenjske cilje ter ničesar v življenju nisem nameraval spremeniti, bolezen pa sem dojemal zgolj kot še en izziv. Podobno, kot na poslovni projekt, na primer.

Kdaj ste spoznali in spremenili pogled na bolezen oziroma nase?

regrat-cvetoviKo sem po prvi diagnozi raka dobil še eno, dosti hujšo. Moj kirurg me je pogledal v oči in mi rekel, da to ni več hec. Da nekateri živijo samo še pol leta. To me je streznilo. Sčasoma mi je postalo jasno, da je namen bolezni, ki ogroža življenje, globlji.

Spoznal sem, da rešitev ne bo tako enostavna in da bom moral vložiti več energije oziroma se ji bolj posvetiti. Preizkusil sem domala vse metode, ki so se mi zdele smiselne, a nobena ni dala rezultata.

Seveda sem se jih loteval površno, le na fizični ravni. V bistvu sem se upiral spremembi tri leta – ves čas sem iskal nekaj »za zraven«, ki me bo pozdravilo. Ko je bolezen iz kože napredovala v notranjost telesa, se je moj pogled na bolezen kot na izziv spremenil.

Prežel me je globok strah. Bil sem na križišču in imel sem samo dve možnosti: ali opustim večino stvari, ki sem se jih do tedaj oklepal ter zgradim življenje na novih temeljih, ali pa me ne bo več. Nekdo bo moral umreti – ali »stari jaz« ali pa kompletni jaz.

Skratka, če sem želel preživeti, sem moral korenito spremeniti način razmišljanja, čustvovanja, obnašanja in delovanja. Ko danes pogledam na izkušnjo, vidim, da je bil to edini način, da se spremenim.

Kar koli drugega bi se mi pripetilo – na primer, če bi doživel krizo na področju odnosov ali financ – ne bi opustil tedanjega življenja, pač pa ravno obratno, še bolj bi se zakopal v delo.

Kaj je bilo pri zdravljenju oziroma pri tej spremembi najtežje?

Spremeniti zastavljene cilje in vizijo. Resnično zdravljenje se je začelo, ko sem bil pripravljen realno pogledati na zadevo, spustiti določene stvari in sprejeti spoznanje, da ne bo nič več po starem.

Do tedaj sem se opiral na pretekle dosežke, na katerih sem želel gradil nadaljnjo kariero – konec koncev sva s prijateljem Nikolo imela izjemno znanje in »doto«, ki sva jo želela dati ljudem. Imela sva mednarodno knjižno uspešnico, izredno cenjeno s strani ameriških poslovnežev ter blagoslovljeno s strani enega največjih modrecev in duhovnih mojstrov Sai Babe.

Ljudje so me dobesedno častili; predaval sem pred več tisoč ljudmi v tujini, redno sem se pojavljal v medijih, poslovneži so iskali moje nasvete … Zelo težko se mi je bilo posloviti od teh ciljev. Vendar ko sem jih v sebi spustil, se je začel preobrat. Odločil sem se, da pokopljem vse, na čemer sem gradil, ter začnem znova.

Kako ste se lotili zdravljenja?

Za osnovno tehniko sem izbral Gersonovo terapijo (GT). Ključni razlog za izbiro prav te tehnike je bila moja vera oziroma nekakšno notranje zaupanje v protokol. Zdravljenja sem se lotil postopoma, a zagnano in dosledno.

Izvajal sem naravno prehransko dieto s sveže stisnjenimi ekološki sokovi ter kavnimi klistirji. Dnevno sem popil trinajst sveže stisnjenih ekoloških, točno predpisanih sokov. Jedel sem tudi ostalo priporočeno hrano ter se petkrat dnevno, vsake 4 ure, klistiral z ekološko kavo. (Ta čas sem sicer zelo dobro izkoristil, kajti v toku klistiranja – približno petkrat po dvajset minut – sem poslušal avdio posnetke zdravilcev in raznih duhovnih mojstrov. Tako sem se ukvarjal z energijo zdravja, modrosti, optimizma …, ne pa z boleznijo.)

To je ključno – protokol je treba izvajati do potankosti. Če dodaš »malo tega in onega« ali si prilagodiš izvedbo, ne bo učinka. Vendar pa je to zgolj površen opis delovanja na fizični ravni – pravo zdravljenje se je odvijalo znotraj mene …

Kaj pa se je ob izvedbi GT odvijalo znotraj vas?

Pred izvedbo GT sem šel skozi zelo pomembno fazo »odklapljanja« oziroma odvezovanja od starih vzorcev. Ni bilo lahko. Spomnim se primera z začetka, ko sem imel že močne zdravilne reakcije in sem še vedno silil na sestanke. Z avtom me je prišla iskat sodelavka, da bi me odpeljala na sestanek. Bil sem toliko v procesih, da tudi govoriti nisem mogel. A sem še vedno trmasto vztrajal in na koncu sestanek tudi nekako izpeljal. Na vsak način sem želel ohranjati stare vzorce in nikakor nisem želel slišati sporočila. No, vseeno sem dojel sporočilo in se počasi umiril. Če bi nadaljeval v podobnem ritmu in razmišljanju, me danes zagotovo ne bi bilo več med živimi.

Namreč, med izvajanjem postopkov bi še vedno močno razmišljal o doseganju starih ciljev. Na srečo sem se potem obrnil vase ter začel vzpostavljati stik z globljim delom sebe. Vsak dan sem meditiral, ob čemer sem uporabljal različne tehnike. Ob tem, ko sem se ure in ure ukvarjal s seboj, sem manj časa in energije porabljal za razmišljanje o poslovni poti. Tako je močna želja po starih ciljih počasi bledela.

Prav ta faza mi je omogočila kasnejši preboj, saj sem se GT lotil »s prazno glavo«, a ob velikem zaupanje vanjo ter želji po preživetju.

Tako sem se popolnoma odprl novemu življenju, ga objel in dopustil, da me je »okupiralo« na vseh ravneh. Ko se z vso silo oprimeš nečesa novega, pa staro samodejno slabi in odpade.

Zame je bilo ključno, da sem izbral tako metodo zdravljenja, ki mi ni dopuščala starega načina razmišljanja in delovanja. GT je bila zelo primerna, saj sem izvajal protokol praktično od jutra do večera.

Ko se enkrat zaveš, da je brezpredmetno razmišljati o sestankih, projektih, poslovnih partnerjih in podobnem – ker tudi, če bi imel priložnost, ne bi imel časa za izpeljavo – se začne sprememba. Najprej urnika, potem pa še ciljev in vizije.

Celotni protokol sem izvajal dve leti in vsak dan sem bil manj »stari Boris« in čedalje bolj »novi Boris«. Opustil sem velike želje in cilje ter se osredotočil na pomembnejše stvari, ki sem jih imel pred seboj – živel sem. V globini duše sem spoznal, kako sem se kot poslovnež velikokrat povsem brez pomena obremenjeval z malenkostmi, koliko mi dejansko pomeni družina in pristen stik, kako dragocen je vsak trenutek in podobno.

V bistvu sem ves dan razvijal občutek hvaležnosti do življenja, družine in nove priložnosti. Tudi med počitkom, ko nisem izvajal protokola, sem zavestno gojil tovrstne misli in čustva, s čimer sem »razstrupil« um in čustva ter jih »nahranil« z energijo hvaležnosti, radostnega pričakovanja ozdravitve in lepih trenutkov, ki me še čakajo.

Spomnim se, ko sem prvič resnično opustil misel na stare cilje. Takrat sem že močno cenil naravno prehrano in ekologijo. Rekel sem si: »Če življenje hoče, da sem vrtnar, bom pa vrtnaril do konca svojih dni. Vse je darilo, vse sprejmem! Ob alternativi – da me ni več – se celo obdelovanje vrta sliši kot glavna nagrada …« In res sem tako mislil … To je bilo jasno znamenje, da sem se premaknil naprej.

Ali gre skozi ta proces vsak, ki se loti zdravljenja s podobno metodo?

Ne, sploh ne. Na primer, jaz bi si lahko najel pomočnika, ki bi mi pripravljal sokove in hrano, tako da bi imel vmes čas za ostale zadeve. Lahko bi si kljub temu organiziral kakšen sestanek; doma, na primer. Vendar smo vse skupaj opravili zgolj v krogu družine z veliko osredotočenostjo na dosledno izvedbo procesa.

Ključna je odločitev, ki pride iz želje po spremembi. Metoda – v mojem primeru GT – je samo priročna pomoč, ki pomaga pri samem postopku, da so skušnjave manjše. Moraš dovoliti, da te nove okoliščine toliko prevzamejo, da stari vzorci odpadejo.

Poleg tega je ključno, da vidimo izvedbo metode oziroma celotno situacijo kot darilo, priložnost za novo rojstvo. Če izvajamo metodo ob stalnem negodovanju, zavračanju novih okoliščin ter hrepenenju po starem, ne verjamem, da bo učinkovala.

Tudi jaz bi se lahko upiral spremembi in se pritoževal. A v tem primeru se ne bi zgodilo zdravljenje na duhovni, čustveni in mentalni ravni.

Do katerih ugotovitev o sebi in o zdravju ste prišli v procesu zdravljenja?

voda-puscavaDojel sem nekaj stvari, ki sem jih sicer poznal iz teorije, vendar jih nisem živel. Na primer, da je odgovornost za moje zdravje popolnoma in izključno v mojih rokah. Pokazala se je tudi močna potreba po jasni odločitvi, disciplini in osredotočenosti. Brez tega ne gre, tudi pri zdravljenju ne.

Spoznal sem tudi, da je ključna močna vizija in želja, da želim živeti. Moj navdih je bil videti otroke odrasti. Ker sem imel razlog za življenje, sem imel voljo in moč za izvajanje vsega potrebnega.

Spoznal sem tudi veliko stvari o sebi ter mnoge ljubeče stvari o družini, ki so priplavale na površje. Že prej smo veliko časa preživeli skupaj. A ker sem bil večino časa z mislimi v poslovnih projektih, nismo imeli nekega skupnega globljega cilja, ki bi nas povezal.

Moja bolezen pa nas je dejansko združila v namenu in vsak je sprejel svojo vlogo. Dobil sem podporo, ki se je ne da dobiti ali kupiti nikjer. Družina je zaživela v neki posebni harmoniji; kot glasbeni virtuozi, ko skupaj prvič zaigrajo ubrano melodijo, za katero prej niso vedeli, da lahko tako dobro zveni.

Od začetka je bilo, seveda, kar težko. Sčasoma pa smo sprejeli nove naloge kot del življenja. Nikoli ni bilo nikomur nič odveč in nihče se ni upiral nalogam. Tudi otroka, ki sta bila v najstniških letih, sta postopoma odgovorno in zrelo sprejela novo stanje. Ozdravitev je bila v bistvu proces očiščenja, ki je vodilo do vnovičnega ovrednotenja ciljev in življenjskih prioritet.

Ljudem je verjetno najtežje opustiti staro in sprejeti novo. Kaj je bila pri vas glavna iniciacija, da ste opustili staro?

roza-zivljenjaMnogi zelo težko opustimo staro, dokler se ne pokaže nekaj novega. Ego stremi k ohranjanju obstoječega. Ali, kot pravi rek, starega klobuka ne zavržemo, dokler ne kupimo novega.

V bistvu imamo dve možnosti. Ali popolnoma zaupamo, da se bo v praznini, ko staro odide, rodilo nekaj novega, ali pa si vnaprej začrtamo novo, drugačno življenje. To mora temeljiti na bolj iskrenem pogledu nase in na svet oziroma upoštevati pristno naravo posameznika, ne glede na materialne in ostale dobrobiti, na katerih smo gradili dotlej.

Pri meni se je odvijalo oboje nekako vzporedno. Najprej se mi je porušil moj svet in še nisem vedel, kam me izkušnja pelje. Takrat je ključno spustiti vsa pričakovanja in samo zaupati. Istočasno sem slutil, da me čaka nekaj novega.

Potem so se začela spreminjati moja stališča in pogledi na življenje. Spoznal sem, da uspeh ne pomeni veliko denarja, pač pa veliko pristne radosti. Bogastvo ni razkošna vila in prestižen avtomobil, pač pa družina, ki ti stoji ob strani in na katero lahko vedno računaš.

Slava išče odobravanje in potrditev med ljudmi, stanje globoke izpolnitve pa dosežeš šele, ko to najdeš v sebi. Vmes sem šel tudi skozi fazo, ko je moje življenje viselo na nitki in sem se moral popolnoma predati. Um, ki ga je bilo dobesedno »na smrt strah«, se je umaknil – in pokazala se je duša.

To je bil del mene, ki ga do tedaj nisem poznal. Uvidel sem, da se v mojem mišičastem, močnem telesu skriva nežna duša, ki je popolnoma drugačna od prodornega, »mačističnega« jaza, skozi katerega sem živel. Spoznal sem, s koliko energije ega sem prežel svoje tkivo in kako sem znal reševati domala vse stvari s svojo markantno pojavnostjo in odločnostjo.

Lahko izločite ključni trenutek, ki je prevesil tehtnico starih odločitev na stran »novega Borisa«?

V enem izmed trenutkov, ko je bilo najhuje – še spati nisem mogel in nisem imel energije niti za govoriti, kaj šele za gibati se – sem začutil, da je vse popolno. Ni naključij, ni »pomot« in vse se odvija v pravo smer.

To globoko spoznanje me je pomirilo. Predstavljalo je ključen moment, ko se je začela zdraviti duša, telo pa je potrebovalo še nekaj let. V bistvu sem tedaj vedel, da se bom pozdravil, le skrben moram biti še naprej oziroma izvajati stvari po programu.

Torej vas ni pozdravila samo GT, temveč tudi – ali predvsem – vaša izvedba te metode?

kamniTrdno verjamem v to. Ključna je kombinacija oziroma sinergija vseh ravni. GT je odlična za telesno razstrupljanje in za celično nahranitev. Vendar v času Maxa Gersona znanost še ni dajala toliko poudarkov psihosomatskim vzrokom bolezni, zato jih dr. Gerson tudi ni mogel vključiti v protokol.

Poleg tega je bil eden izmed ključnih dejavnikov, ki je prevesil tehtnico na mojo stran,brezmejna vera v metodo. Preveril sem dejstva in se odločil, da je to moja pot do rešitve. GT je bila moje izhodišče, ki me je prisilila v spremembo načina življenja.

Poznam pa tudi primere ljudi, ki jim ni pomagala – verjamem, da zato, ker so jo izvajali predvsem na fizični ravni. Če sprejemaš terapijo kot obvoz do znanih, v preteklosti začrtanih ciljev, ne bo uspešna.

Ko sprejmeš GT kot nov življenjski slog, ki ga živiš – ne pa kot metodo, ki jo izvajaš poleg utečenega življenja – ter popolnoma objameš nove poti, se zgodi sprememba. In to je zdravljenje. Ne pozabimo, da naj bi okoli 90% bolezni izhajalo iz uma in čustev; zato se mora tudi zdravljenje začeti in zgoditi predvsem tam.

Torej lahko rečem, da mi je GT tlakovala pot do celovitega procesa ozdravitve na vseh ravneh ter vsekakor omogočila razstrupiti in nahraniti fizično tkivo.

Bi lahko rekli, da ste na nek način nadgradili sam protokol GT?

Tako je. Šele kasneje sem videl, da sem osnovnim smernicam dr. Gersona dodal veliko stvari, ki sicer sodijo na področje duhovne rasti. In ta kombinacija se je pokazala kot odlična tudi pri ostalih ljudeh.

Še več, ko me ljudje vprašajo za nasvet, kako izvajati GT, jim predlagam posebno metodo, imenovano »Body Reset«. Gre za veliko enostavnejši pristop, ki ne vzame toliko časa, vendar vključuje zdravljenje na vseh ravneh.

S to metodo so si ljudje pozdravili že multiplo sklerozo, visok krvni tlak, kronične glavobole, čustvene težave, visok krvni sladkor in holesterol, prebavo in tako dalje. Prav ta del, ki ga ne vključuje sama GT, je predstavljen v knjigi »Zdravje je v nas – prvi koraki«, ki jo lahko dobi vsak brezplačno na https://www.zdravjejevnas.si/brezplacna-e-knjiga/.

Knjiga se začne tam, kjer se ponavadi knjige o zdravju končajo – pri statistikah in razlagi različnih zdravilnih tehnik, ki naj bi imele najboljše učinke v praksi. Seveda ni bistvo v tehniki, pač pa v pravilnem pristopu in spremembi pogleda nase, na druge in na svet. V bistvu je knjiga vodič po krizi na vseh področjih, oziroma, kaj ti je narediti, ko se znajdeš na pomembni življenjski prelomnici.

Če danes pogledate nazaj na te čase – jih vidite kot kalvarijo ali kot učenje? Vas stisne pri srcu ali ste hvaležni zanje?

Ni bilo lahko, vendar je bilo potrebno. Takrat nisem bil dovolj moder, da bi opazil, kam vodi moja barka, ter samodejno spremenil smer. Bolezen je bila čer, ki me je pahnila v spremembo. Če tega ne bi naredil, verjamem, da me ne bi bilo več.

Kot rečeno, jaz sem se izkušnji zelo dolgo upiral in takrat me ni kaj dosti motila. Ko sem spoznal, da se mi sesuva svet pod nogami, je bilo zelo naporno. Tudi zaradi močnega strahu, ki sem ga doživljal ob tem. Istočasno pa sem nekje v sebi vedel, da je to pač pot, ki jo moram prehoditi, in da je v bistvu darilo oziroma priložnost, da začnem znova.

To spoznanje je v meni zbujalo hvaležnost in velikokrat so mi tekle solze, ko sem se zavedal, da bom preživel. Če bi se še enkrat znašel pred podobnim izzivom, bi mi bilo lažje, saj bi imel vero, ki izhaja iz uspešne izkušnje.

V bistvu bi lahko celotni postopek razdelil v dva dela: v čas izkušnje, ko sem iskal pot in nisem verjel, ter v dogajanje po trenutku, ko sem spoznal, da je vse popolno in da se bo zgodilo vse tako, kot se mora.

Kakšno je vaše sporočilo vsem, ki se želijo pozdraviti ali ostati zdravi?

Moje najpomembnejše spoznanje je bilo, da huda bolezen ni le postranska stvar, ki se jo lotiš z levo roko oziroma jo odpraviš mimogrede. Ugotovil sem, da me ne bo pozdravila nobena tehnika ali terapija, saj bolezen ne izhaja iz fizične ravni.

Telo predstavlja zemljevid, na katerem se izrazi delovanje na drugih ravneh. Ko dobiš tako sporočilo, ga moraš znati razbrati; in sporočilo je vedno klic po spremembi. Za samo zdravljenje je ključno, da izberemo neko oprijemljivo terapijo oziroma tehniko, v katero brezmejno verjamemo.

Tako dobimo vero, moč, upanje in energijo. Istočasno bledijo strahovi, pa tudi ustavimo se v histeričnem iskanju najboljše tehnike. Ko se odločimo za neko metodo, moramo v njej najti osredotočenost in disciplino za izvedbo, kar je posledica vere v ozdravitev in močne želje po življenju. (Če v tehniko ne verjamemo brezmejno, del energije usmerjamo v raziskovanje, neskončno iskanje ter razmišljanje v smislu »Kaj pa, če obstaja še boljša tehnika …« In ta del energije ni na voljo za zdravljenje.)

Ob izvajanju postopka je treba dopustiti, da nas vse aktivnosti posrkajo vase, saj se šele tako lahko prepustimo oziroma spustimo stare vzorce – kar je ključni namen. Takrat se pokaže priložnost za rast: dopustiti moramo, da se poruši vse, kar nam ne služi, ter se stvari postavijo na novo.

Z enakim zaupanjem in vero, kot smo sprejeli metodo zdravljenja, je treba sprejeti novo življenje, nove cilje in nove prioritete. To je edina pot do končne osvoboditve. Kot s strani moraš opazovati sebe ter dovoliti, da se življenje zgodi, ne pa si želeti na silo vplivati na okoliščine.

Ali boste ostali na tej novi poti pomoči drugim, da najdejo sebe? Ali imate v mislih tudi kakšne druge projekte?

Mislim, da se bom držal kar moje poti, ki je povezana z zdravjem, vendar v širšem pomenu. Vedno sem verjel, da je moje primarno področje podjetništvo, področje pa niti ni pomembno. Pred časom je žena Mojca – ki študira astrologijo na priznanem mednarodnem inštitutu – iz mojih podatkov razbrala, da je moje življenje dejansko prepleteno s področjem zdravja in da bom moral, tako ali tako, cilje zgraditi okoli tega področja.

Ta podatek sem sprejel s hvaležnostjo in si zastavil novo pot v tej smeri. Uživam na njej, a se zavedam, da primarno zato, ker sem s hvaležnostjo sprejel darilo – novo življenje. Zdaj je vse lažje.

Tudi strah, ki se mi kdaj prikrade v misli, je le bled odsev primarnega, zakoreninjenega strahu pred smrtjo, ki sem mu zrl v oči. Zato se čutim čedalje bolj osvobojenega in moj glavni cilj je še bolj se predati in prepustiti Življenju. Seveda izvajam tudi projekte, ki pa so v povezani z zdravjem, tako ali drugače …

Ali lahko razkrijete kakšen poseben ali pomembnejši projekt, ki je namenjen tudi ostalim?

best-doctorsZadnje čase se mi zdi eden najpomembnejših projektov v Sloveniji poseben program zdravstvene oskrbe, ki se imenuje »Critical advantage« ali v prevodu »Odločilna prednost«. V primeru hujše bolezni si lahko zagotovimo dostop do priznanih zdravnikov specialistov mimo čakalnih vrst ter najboljše možno zdravljenje, ne glede na ceno.

Ne samo, da nam tovrstna oskrba omogoča hitrejše in boljše zdravljenje, pač pa nam predvsem povečuje možnost preživetja. Ker se zdravimo pri najboljših specialistih – torej ne v okviru obstoječega zdravstvenega sistema – s tem istočasno razbremenimo državno zdravstvo. Poleg tega ostalim omogočimo, da pridejo na vrsto hitreje. Tako pridobimo vsi.

Ali se lahko v to zdravstveno oskrbo vključi vsak? Pod kakšnimi pogoji?

Domala vsak, ki nima hujših zdravstvenih problemov. Pomembno je poudariti še, da je ta program, ki ga je razvilo podjetje »Best Doctors«, prisoten po vsem svetu. Organizacija deluje že več ko dvajset let in šteje trideset milijonov članov v sedemdesetih državah.

Člani so s storitvami zadovoljni v 90-95 odstotkih, kar je neverjeten podatek. Zato sem tako navdušen, da je tudi nam na voljo ta oskrba, ki jo celo stroka priznava kot najboljšo na svojem področju. Članarina znaša zelo ugodnih devetnajst evrov mesečno in ta krije vse.

Imate kakšen poseben razloge, zakaj ste izpostavili ravno ta program?

Lahko vam navedem nekaj manj znanih statističnih dejstev. Pri procesih zdravljenja prihaja do velikih odstopanj, ki včasih odločajo. Na primer, več kot tretjina zdravstvenih diagnoz – točneje, 34% – je napačnih. Program »Critical Advantage« zato vključuje tudi preverjanje diagnoze, ki jo opravi eden vodilnih strokovnjakov na svetu.

Tako se lahko izognemo mnogim nepotrebnim zapletom. Poleg tega 38% načrtovanih oziroma izvršenih operacij sploh ne bi bilo potrebnih. To so podatki, ki jih je razkrila družba »Best Doctors«. Gospod Iztok Pečnik, ki je zadolžen za izvedbo tega projekta v Sloveniji, je tudi povedal, da so bile po posvetu s strokovnjaki ekipe »Best Doctors« kar v 68% članom predlagane korekcije zdravljenja v primerjavi s tistim, kakršnega je prvotno načrtoval njihov zdravnik.

Poleg tega me je ta program »zadel« tudi osebno, saj se dostikrat name obračajo pacienti, ki bi se radi zdravili z GT, a nimajo denarja zanj, ali pa nimajo pogojev, da bi terapijo sami izvajali doma. Mnogi pa tudi ne verjamejo v holistični pristop, pač pa v renomiran, klasični postopek.

Misel za konec?

soncnicaVsak se mora zavedati, da je njegovo zdravje povsem v njegovih rokah. Sicer bo slišati zelo klišejsko, vendar govorim iz izkušnje – poskrbite za zdravje, dokler ste zdravi. Prevečkrat čakamo na travmatične izkušnje, da se obrnemo vase ter prevetrimo svoje navade in prepričanja.

Vprašajmo se, kaj bi spremenili, če bi bili postavljeni pred hujšo zdravstveno preizkušnjo. Kako lahko živimo še bolj pristno? Kako se lahko izražamo skozi lastnosti in talente, ki nas izpolnjujejo? Kako lahko več sreče najdemo v sebi in manj skozi specifične okoliščine? Kako lahko prenehamo soditi sebe in druge ter gledati na potek dogodkov manj kritično? Ali smo lahko bolj sproščeni in bolj zaupljivi do življenja?

Taka in podobna vprašanja so na mestu, ko se odločimo prevzeti odgovornost zase. Ne le na področju zdravja, pač pa nasploh. Zdravje oziroma telesno stanje je le eno področje, ki pa je morda že posledica.

Če živimo zdravo v mislih, besedah in vseh dejanjih, bolezenskih simptomov najverjetneje ne bomo potrebovali. Zato ozdravimo misli in čustva in življenje bo lažje, bolj radostno in bolj izpolnjeno. Poleg tega odpravimo strah pred boleznijo. Nekaj s preventivnimi aktivnostmi, večji del pa z zagotovitvijo najboljše oskrbe v primeru, če do bolezni pride.

Na primer, ljudje se odločajo za program »Critical advantage« ne zgolj zato, da si zagotovijo najboljše zdravljenje, pač pa tudi zato, da že danes mirno spijo. Znižanje stresa, ki je ključen dejavnik pri razvoju bolezni, je izredno pomembno. Pa tudi, da imamo radi sebe in delujemo v dolgoročno korist ter ne podlegamo potešitvi trenutnih apetitov.

Komentarji