Rešitev za stres ni mir

posted in: Članki | 0

lev-konjNi presenetljivo, da je najbolj iskani občutek ljudi v zahodnem svetu – mir. Oziroma, stanje brez stresa in raznih vsiljivcev (z vsiljivci so mišljeni tako ljudje kot dejavnosti), ki nam rušijo občutek notranje harmonije.

Vendar je to le začasna, ne pa končna rešitev.

Če kot končni cilj vidimo mir, to pomeni le, da v našem vsakdanu prevladujeta stres ali strah. Pravzaprav ta dva pojma opisujeta isto stvar. Če bi imeli popolno zaupanje v razvoj dogodkov oziroma ne bi imeli nobenega strahu – pred neuspehom, pred neugodno kritiko, pred zavrnitvijo, pred propadom, pred zapuščenostjo in podobno – ne bi doživljali stresa.

Tako pa ves čas iščemo načine, kako odvrniti misli od perečih težav … kako za trenutek pozabiti na obveznosti in nujna opravila … kako se razbremeniti čustvenih pritiskov ter – vsaj za trenutek – zadihati svobodno.

Zato radi hodimo v naravo, na potovanja, se družimo s prijatelji v sproščenem ozračju in podobno. S tem, ko za krajši ali daljši čas zamenjamo (notranje ali zunanje) okolje, si na nek način napolnimo akumulatorje, nakar se vrnemo v vsakdanje drame.

Tovrstno delovanje sodi v kategorijo »zdravljenja simptomov«, če lahko uporabimo ta izraz; ne predstavlja pa končne, dolgoročne rešitve.

Vendar pojdimo po vrsti. Naprej si oglejmo, kako se navadno lotimo iskanja miru.

Iskanje miru

dva-kuzaMir si navadno predstavljamo kot odvijanje dogodkov po našem scenariju. Vse teče kot namazano, zato nimamo skrbi. Ob tem počnemo, kar nam ustreza. Če želimo ustvariti in vzdrževati tovrstno stanje, se mora tudi okolica obnašati v skladu z našimi željami – razmišljati in delovati tako, kot ustreza nam.

Morda smo celo poskusili ustvariti tovrstno okolje, a smo verjetno kaj kmalu ugotovili, da je to nemogoče. Predvsem zato, ker imajo tudi ljudje, s katerimi se družimo, povsem enake želje: delovati tako, kot ustreza njim … od nas pa pričakujejo, da bomo delovali po njihovem scenariju.

Že pri dveh ljudeh se situacija zaplete, saj je domala nemogoče sinhronizirati vse dejavnosti, da bi istočasno zadovoljile obe osebi.

Ko ugotovimo, da ne moremo spremeniti oziroma upravljati ljudi, da bi se ves čas obnašali v skladu z našimi pričakovanji, poskusimo nekaj drugega: izbiramo samo tiste stvari, ki so nam všeč, ostale pa odrinemo na stran.V praksi to izgleda tako, da pri drugih podpiramo in spodbujamo tisto, ki je všeč nam.

Tudi to se ne izkaže kot idealna rešitev. Kmalu opazimo, da ljudem ni ravno pri srcu, če se do njih obnašamo na določen način, ko ustrezajo našim pričakovanjem, in povsem drugače v neki drugi situaciji, ki nam ni po godu (čeprav so v drugem primeru ljudje navadno bolj pristni kot takrat, ko želijo ustreči nam).

Na koncu se zadovoljimo z drugačno definicijo miru: odsotnost motečih dejavnikov. »Če ne morem spremeniti razmer, se lahko vedno umaknem iz te zgodbe,« si rečemo. In se oddaljimo od vsega, kar nam ni všeč.

Sproščanje napetosti kot vmesna stopnja do končnega cilja

slonPobeg od vsakdanjika – ki ga ponavadi označujemo s stanjem miru – je torej poskus »resetiranja sistema«, kjer se odklopimo od pritiskov in pričakovanj ter začasno odvržemo bremena. Najdemo svojo pravo naravo in se povežemo z notranjim bistvom.

Tovrstne prijetne občutke želimo čim bolj zasidrati vase oziroma jih ohraniti, da bodo predstavljali protiutež dnevnim obveznostim, ki nas čakajo.

Pravkar opisani ciklus – kombinacija pritiskov, sprostitve po naporu in ustvarjalnega delovanja skozi uresničevanje lastnih potencialov – je verjetno star toliko kot človeštvo. Že starodavna Šola misterijev ga je označila kot temeljni postopek, po katerem se odvijajo življenja večine ljudi.

Življenjske cikluse so razdelili v pet stopenj. Večina ljudi se v celotnem življenju pomika zgolj skozi prve tri:

  • Prva stopnja: občutek žrtve (ujetost v »sistem« oziroma delovanje v skladu z napotki in smernicami, ki jih nismo sami izbrali zase),
  • Druga stopnja: prevzemanje odgovornosti (postavimo se zase, prevzamemo odgovornost ter se izrazimo v skladu z lastnimi željami),
  • Tretja stopnja: sproščanje napetosti.

Največ ljudi preživi dobršen del časa na prvi stopnji, kjer se počutijo ujeti v okolje, v katerem ne morejo pristno izraziti ne sebe in ne svojih potencialov. Ker jih ta občutek duši, iščejo razbremenitev skozi sproščanje napetosti. Torej živijo v kombinaciji prve in tretje stopnje.

Peščica ljudi, ki jih ni strah jasno izraziti svojega mnenja, dobršen del časa preživijo na drugi stopnji. Ker imajo občutek, da se ves čas borijo proti sistemu oziroma vlagajo ogromno energije, da premikajo stvari, tudi oni hrepenijo po sprostitvi napetosti (tretja stopnja).

Velikokrat je prisotna kombinacija teh dveh oblik: na določenem področju – na primer, v službi – imamo lahko občutek, da smo žrtev, v družbi pa smo bolj pristni in nas ni strah izraziti svojega mnenja; tudi, če je za okolico neprijetno. Potem pa iščemo načine, kako sprostiti napetost.

Vsem oblikam delovanja je torej skupna tretja stopnja, ki jo pogovorno označujemo z iskanjem miru oziroma z odsotnostjo motečih dejavnikov.

Zakaj iskanje miru ni končna rešitev

macekKot vidimo gre pri tovrstnem iskanju miru bolj za obvladovanje oziroma umik od okoliščin, kot pa za vzdrževanje notranjega ravnovesja: če nam bo uspelo »odklopiti« moteče dejavnike, se bomo lahko sprostili in uživali v miru.

Drugi problem pa je, ker si pojem miru verjetno predstavljamo napačno. Mir ni stanje vakuuma, kjer najdemo srečo v praznini in odsotnosti dogajanja. To stanje si želimo le, dokler imamo občutek, da nam vajeti uhajajo iz rok.

Zaslugo za enačenje miru s praznim, nedejavnim prostorom gre pripisati predvsem raznim »mojstrom«, ki so učili meditacijo kot orodje za iskanje miru na način, da »postanemo nič« oziroma se spustimo v stanje brez misli.

Posledično smo se lotili procesa tako, da smo – podobno kot prej pri sproščanju napetosti –odganjali vse, kar nam je hotelo zapolniti um.

Znašli smo se v zanimivem paradoksu: mir smo iskali tako, da smo od sebe odrivali misli in čustva ter oprezali, kaj prihaja k nam. Zato smo morali biti ves čas budni, da slučajno ne bi kaj nepričakovanega »priletelo s strani«.

To prizadevanje zahteva od nas ogromno pozornosti in energije – kar je ravno nasprotno od stanja sproščenosti in miru.

Resnična definicija miru

medved-tigerStarodavni duhovni mojstri so stanje miru zaznavali povsem drugače: mir ni aktivnost, pač pa posledica, rezultat. Ne označuje praznine, temveč ravno nasprotno – stanje popolne izpolnitve.

To pomeni, da si na poti iskanja resničnega, dolgotrajnega miru ne prizadevamo izbrisati iz življenja vsega, kar nam ni všeč, pač pa je ključ v sprejemanju življenja takega, kakršno je.

Posledica je sposobnost doživljanja esence življenja skozi tok sprememb, ki se odvijajo neprestano; včasih v eno smer, včasih v drugo.

Skrivnost je v pogledu na spremembe: ne skušamo jih krotiti ali si jih prilagajati, pač pa jih doživljamo kot ples. Včasih se odvijejo v eno smer, včasih v drugo … nikoli pa niso dokončne. Slej ko prej se bo situacija spremenila.

Če se lahko resnično zavemo te igre življenja in brezpogojno sprejmemo proces, se bomo prenehali boriti, da bi nihalo obstalo v eni od skrajnih leg. Ker pravzaprav pričakujemo, da se bo igra spremenila – in se bo nihalo zanihalo nazaj proti ravnovesni legi ter v nasprotno smer – nas to gibanje ne more razočarati.

In ko zamenjamo željo po določenem razpletu situacije z občudovanjem lepote in popolnosti neskončnega plesa življenja, smo osvobojeni.

Našli smo resnični mir.

V teoriji lahko opišemo pot zelo plastično: ko spustimo vsa prepričanja, omejitve, »pravila« in ostale zadržke ter se osredotočimo zgolj na tiste svoje potenciale, ki jih zaznavamo skozi radostne občutke, bomo avtomatično zdrsnili v to stanje. Dopustili bomo življenju, da se odvije. Vendar ga ne bomo zgolj opazovali, pač pa se bomo priključili igri tako, da bomo ob božanski glasbi, ki nam igra, zaplesali svoj ples.

Tako smo dosegli dvoje. Dopustili smo, da se okoliščine odvijajo v želeno smer, istočasno pa smo jih izkoristili kot nepopisan list oziroma kot potencial zase: skozi pristno izražanje lastne ustvarjalnosti smo se priključili igri. To pomeni, da je treba le ugotoviti, kaj nam prinaša radost … potem pa se odločiti in si dopustiti biti tisto, kar čutimo globoko v sebi.

Sledil bo nepopisen mir, ki ne bo »praznina«, pač pa stanje velike radosti, ki jo bomo doživljali skozi zaznavanje neizraženega potenciala. Ker se zavedamo, da se ta ples ne bo nikoli ustavil in da zanj ne potrebujemo nikogar in ničesar, nas ni strah, kaj bo jutri. Zato lahko brezmejno uživamo v plesu.

In če pogledamo še korak dlje – pravzaprav nam sploh ni treba plesati, da uživamo v igri. Dovolj je že zavedanje tega potenciala.

Stanje bi lahko primerjali s situacijo, kjer sedimo ob veliki, bogato založeni mizi. Polna je najslastnejših dobrot. A ker nismo lačni, se ne silimo jesti. In ker vemo, da se bo miza šibila od dobrot tudi jutri, ne čutimo potrebe po kopičenju zalog. Zato lahko uživamo v situaciji oziroma ob pogledu na hrano, istočasno pa ne izkoriščamo potenciala, ki nam je na voljo.

Posledica je stanje notranje izpolnitve, ki se kaže skozi občutek varnosti, izpolnjenosti in zavedanja, da je za nas poskrbljeno.

Brez teh občutkov ni resničnega miru.

Včasih do tja potrebujemo dolgo časa, včasih pa le primerne okoliščine.

Pot do Ljubezni

Mnogi duhovni mojstri pravijo, da ostajata samo dve sili (oziroma občutka) ter nešteto njunih variacij, v bolj ali manj izrazni obliki oziroma preobleki. To sta strah in Ljubezen. (Opomba: Ljubezen je zapisana z veliko začetnico zato, da se loči od romantičnega čustva.)

Domala vse duhovne tehnike – nekateri pravijo pa, da celo vse dnevne dejavnosti – v sebi skrivajo željo po doseganju tega stanja.

Včasih lahko pridemo do cilja zelo hitro; v specifičnih situacijah pa skorajda v trenutku.

Gospa Anita Moorjani je leta 2002 zbolela za rakom. Neuspešno se je borila z njim do leta 2006, ko so ji začeli odpovedovati organi. Padla je v komo in odpeljali so jo v bolnišnico, kjer so se zdravniki borili, da bi ji za kakšen dan podaljšali življenje.

V komi je doživela izkušnjo bližnje smrti, ki je bila presunljiva. Šla je iz telesa in »iz zraka« opazovala svoje telo. Lahko je slišala, kaj so se pogovarjali zdravniki; ne le v sobi, kjer je ležala, pač pa tudi na drugi strani hodnika.

Še več, lahko je »videla« popolnoma vse, kamor je usmerila pozornost, ne glede na oddaljenost. Zagledala je brata na letalu, ki jo je iz Indije zaskrbljen prihajal obiskat v Hong Kong.

Kako izgleda popolna osvoboditev?

Ni čutila telesa, nobenih bolečin in nobenih stisk. Čeprav ni imela človeškega vida, sluha in ostalih čutil je imela posebno, novo čutilo, s katerim je zaznavala dogajanje 360 stopinj naokoli.

Lahko se je povezala z vsem iz preteklosti, iz sedanjosti in tudi s tistim, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Čas ni tekel linearno, pač pa so se dogodki odvijali paralelno.

Počutila se je fantastično; kot bi se zbudila iz nočne more in se osvobodila vseh spon. Bila je povsod, bila je vse. Občutila je zgolj brezpogojno Ljubezen.

Vse ji je bilo na voljo in vse je bilo – popolno. Imela je občutek, kot da je del celotne mreže vesolja. Zaznavala je, kako določena poteza vpliva na drugo, vendar se je na koncu vse vedno končalo v popolni harmoniji.

V tem stanju ni imela občutka, da ji ta uvid predaja Jezus, Alah, Mohamed, Bog ali kdor koli drug – ona je postala vse to.Ni živela v nebesih, pač pa je postala nebesa. »Nebesa niso kraj, kamor odidemo, pač pa stanje,« pravi, »in tudi Bog ni oseba, pač pa stanje bivanja.« (angl: not being, but state of being).

Začutila je esenco očeta, ki je umrl pred desetimi leti. Čeprav sta imela buren odnos ter veliko nerazrešenih konfliktov, je v tistem stanju do njega čutila zgolj brezpogojno Ljubezen in sočutje. Naenkrat je razumela njegov pogled na zadeve in začutila, kako je vse, kar koli je počel – tudi izbira ženina zanjo, kakor je bilo v njeni kulturi običajno – počel zato, ker ji je želel dobro.

Tudi z njegove strani je čutila isto, samo Ljubezen.

Kaj je naša resnična naloga

drevesa-neboSvoje življenje je videla kot veliko tapiserijo, v katero je bilo vtkanih ogromno niti. Vsak človek, s katerim je delila življenjsko izkušnjo ali zgolj pomislila nanj, se je v njeno tapiserijo življenja vtkal kot drobna nit. Čeprav je bila ona zgolj ena sama nitka, pa je bila ključna za celotno sliko.

Uvidela je, kako pomembno vlogo je igrala v vseh teh življenjih. Spoznala je svojo pravo nalogo: bodi tisto, kar globoko v sebi si, saj s tem osrečiš ne le sebe, pač pa tudi vse ostale »niti v tapiseriji«.

Če tega ne izrazimo, smo padli na preizkušnji. Cilj ni biti dober do drugih ali ustrezati okolju. Ko izražamo svojo pristno naravo, damo sebi in okolici največ, kar sploh lahko damo – Ljubezen.

Razkril se ji je vzrok za njeno bolezen: globoko ukoreninjen strah. Domala vse, kar je počela, je izviralo iz strahu. Uklanjala se je ljudem in ni se znala postaviti zase. Govorila je »da«, ko je želela reči »ne«, želela je ugajati in biti ljubljena. Verjela je, da si s tovrstnimi dejanji, ko je bila dobra in se je duhovno razvijala, gradi »pozitivno karmo«.

Eno njenih bistvenih spoznanj je bilo naslednje. Vedno je mislila, da ni ljubljena. Zdaj pa je ugotovila, da je bila ljubljena ves čas – le ni si dovolila čutiti te Ljubezni oziroma je ni spustila do sebe.

Ključno sporočilo: Neustrašno živi svoje življenje

clovek-sonceČeprav je želela ostati v tistem čudovitem prostoru blaženosti, ji je oče rekel: »Pojdi nazaj in neustrašno živi svoje življenje.«

To je bila ključna točka. Takrat se je vrnila v telo in popolnoma jasno ji je bilo, da bo ozdravela. Ker je ni bilo več strah, so odpadle mnoge dogme, napačna prepričanja in neustrezna stališča.

V štirih dneh so se ji tumorji zmanjšali za sedemdeset odstotkov, nakar je popolnoma ozdravela. Zdravniki so bili tako zmedeni, da niso vedeli, kaj zapisati v kartoteko. V naslednjih petih tednih so izpeljali številne raziskave, da bi dognali, »kam je šel rak«. »Kar tako, sam od sebe, ni mogel izginiti,« so dejali.

Odpustili so jo iz bolnišnice in čez dva tedna je plesala in pila šampanjec na prijateljičini poroki.

Njeno življenje se je korenito spremenilo.

Po elektronski pošti je dobila ponudbo velike knjižne založbe, ki je želela izdati knjigo o njeni zgodbi. Ena največjih svetovnih avtoritet na področju duhovne rasti Wayne Dyer se je sam ponudil, da ji napiše predgovor. Povabil jo je na turnejo po svetu, kjer je širnim množicam iz prve roke opisovala svojo izkušnjo.

»Ironija je, da ob izgubi strahu pred smrtjo človek izgubi tudi strah pred življenjem,« Moorjanijeva rada pove na nastopih in v intervjujih. (Zelo podobno razmišlja tudi Beata Bishop v knjigi »Čas za ozdravitev«: ko si enkrat na robu smrti, se vsem ostalim stvarem lahko nasmehneš …)

Na srečo je njena odlična knjiga z naslovom »Z roba smrti v pravi jaz«, v kateri krasno opisuje svojo izkušnjo in spoznanja, prevedena tudi v slovenski jezik. Vsak, ki išče srečo oziroma »mir«, bi jo moral prebrati. Pa tudi vsi bolni, saj knjiga govori o bistvu ozdravitve.

Za ozdravitev ne potrebujemo ničesar – ne posebne hrane, zahtevnih protokolov, prehranskih dodatkov in podobno. Le strahu se moramo znebiti.

Seveda lahko zdravilne tehnike, pa tudi hrana in ostale stvari ključno pripomorejo k temu koraku. Včasih pač potrebujemo nek dokaz oziroma »nekaj konkretnega«, na kar se lahko opremo in tako poistovetimo s spremembo oziroma izboljšavo.

Vendar ne pozabimo bistva, ki ga je Moorjanijeva tako krasno ubesedila v enem stavku: neustrašno živi svoje življenje.

Če boste zelo pozorni, boste odkrili, da vsaka besedica razodeva globoko sporočilo.

Neustrašno … živisvoje … življenje.

Ključ je v dejanjih

dva-pred-ogledalomZato se ne sprašujmo, kaj gre lahko danes lahko narobe … kje nismo dovolj dobri … kaj lahko »popravimo« na sebi … kako se lahko opravičimo za stvari, kjer se nismo dobro odrezali in podobno.

Zastavimo si raje enaka vprašanja, kot si jih je Moorjanijeva: Na katerih področjih se ne ljubim dovolj? S katerimi dejanji si bom danes dokazal, da sem vreden Ljubezni … in da sem najpomembnejši človek v svojem življenju? Kaj mi bo danes obogatilo dan, prineslo radost v srce in nasmeh na obraz?

Zapišite odgovore. Izberite vsaj nekaj aktivnosti ter jih (brez pretiranega premisleka) naredite. Še danes …

… in potem še jutri.

Pa pojutrišnjem.

Čez nekaj tednov se vam bo zdelo vse skupaj tako samoumevno, da se boste spraševali, zakaj tega ne počnete že od nekdaj. In ko boste želeli s kom deliti svojo novo prebujeno srečo, mu samo razkrijte skrivnost: samemu sebi izražam pozornost in Ljubezen.

Ker bo ta oseba videla, da to tudi resnično počnete, ji boste dali zgled in dovoljenje, da to stori tudi sama. (Mimogrede, ni boljšega nasveta za vzgojo otrok …)

Ker ne boste iskali pozornosti in ljubezni pri ljudeh, jih boste lahko odkrito in brezpogojno sprejemali ter jim iskreno pomagali do njihove lastne sreče.

Saj veste, vsak lahko najde srečo samo v sebi in skozi sebe.

P.S. Članek je povzet po knjigah »Zdravje je v nas« in »Z roba smrti v pravi jaz«.

Komentarji