Tehnike za razreševanje strahov in skrbi

posted in: Članki | 0

zenska-v-kozarcuEna izmed prelomnic na moji poti ozdravitve je bilo soočenje s strahovi. Najprej sem zbral pogum, moč in energijo, da sem jim sploh lahko pogledal v oči. V pomoč mi je bilo starodavno znanje, od kod strahovi sploh izvirajo.

Ob pomoči razlage nastanka strahov sem močno omejil občutke sramu, krivde, nemoči in podobne, saj sem ugotovil, da glede njih enostavno nisem imel izbire – strahove sem, skupaj z ostalimi prepričanji, prevzel iz družinskega okolja.

Seveda to ni opravičilo za moje sedanje razmišljanje in delovanje. Vse možnosti in pogoje imam, da lahko spremenim lastna prepričanja. Le odločiti se moram in delovati.

Od kod izvirajo strahovi

Globoko v sebi nas večina išče naslednje:

  • ljubezen (v smislu, da nas okolica sprejema),
  • občutek varnosti,
  • védenje, da je za nas poskrbljeno.

Povod za to iskanje so globoko ukoreninjeni strahovi.

Na dnu se vedno skriva strah pred smrtjo, ki se kaže skozi željo po preživetju oziroma skozi strah pred pomanjkanjem, propadom. Menimo, da potrebujemo specifične stvari, odnose in dejavnosti, da lahko preživimo. Do strahu pred smrtjo se ponavadi ne dokopljemo, ker je prekrit z drugimi plastmi. Da se skriva spodaj pa lahko zaznamo skozi ostale strahove, ki izvirajo iz njega.

Tako se strah pred pomanjkanjem kaže skozi dve obliki, pasivno in aktivno:

  • Pasivna oblika: ustvarjanje socialnih vezi. Iz strahu pred zapuščenostjo oziroma izobčenostjo iščemo varnost skozi pripadnost skupnosti. Tkemo vezi, prek katerih si zagotavljamo pripadnost neki skupini.

Velikokrat menimo, da gre za sproščeno druženje, morda za iskanje identitete, poslovne priložnosti, za zadovoljevanje obojestranskih interesov in podobno, v resnici pa nastavljamo varnostne mreže. Bolj ko se povezujemo z vplivnimi, uspešnimi in cenjenimi ljudmi, večji občutek varnosti doživljamo globoko v sebi.

Načrt je jasen. Če bo prišlo do resnih težav, bo »pleme« poskrbelo zame. Zato se trudimo ljudem ugajati, sproti gladiti stvari, sogovorniku ne želimo v obraz povedati neprijetnosti in podobno.

  • moski-kraljAktivna oblika: grabljenje in kopičenje zalog. Ne zanašamo se na druge temveč iščemo varnost skozi lastno udejstvovanje. V ključnih situacijah najprej poskrbimo zase – na primer, najprej naredimo zalogo za svojo družino, potem pa smo radodarni še do drugih – oziroma nezavedno grabimo stvari k sebi. (Zelo velikokrat ob občutku, da smo pravični do vseh.)

Sem sodi tudi ustvarjanje zalog, želja po nadzorovanju situacij in manipulacija z ljudmi. Ne v smislu načrtnega izkoriščanja, pač pa nas v to sili globoko ukoreninjen strah pred pomanjkanjem. Seveda za svoja dejanja tudi vedno najdemo primerno razlago oziroma opravičilo, ob katerem imamo še naprej občutek, da delujemo optimalno oziroma v dobro vseh. Ker gre za nezavedni proces, se tega početja navadno niti ne zavedamo.

(Obe obliki se potem razvijeta v bolj otipljiva in znana čustva: občutek krivde, sramu, nemoči, zaskrbljenost, jezo, neučakanost, pohlep … Če ne uspemo potešiti želja po varnosti pa lahko pristanemo v žalosti, depresiji, otopelosti in tako dalje.)

Jaz sem se lahko našel v obeh oblikah. Velikokrat sem želel prek ljudi na silo ustvariti neko vez ter jo potem vzdrževati, saj »Nikoli ne veš, kdaj ti človek pride prav«. V poslovnem svetu pa je sploh znana ta oblika sodelovanja, ki se imenuje mreženje.

Druga oblika pa mi je bila sploh blizu. Bil sem mojster »komunikacije« z ljudmi. Vedno sem jih znal pridobiti na svojo stran, ne da bi ob tem pomislil, kaj oni doživljajo oziroma kaj si želijo. Znal sem jih prepričati, da stremijo točno za tistim, kar sem jaz menil, da je zanje najboljše.

Vedno sem znal ljudem predstaviti zgodbo tako, da so podprli mojo idejo. V komunikaciji sem uspel zaznati ključni trenutek in se osredotočiti na sogovornikovo šibko točko. Potem sem jo potenciral in jo obrnil v svojo korist. Začuda sem se ob tem počutil odlično, saj sem dejansko menil, da delam ljudem uslugo.

Tudi zapomnil sem si vsako malenkost oziroma obljubo posameznika. Kasneje sem se, če je bilo treba, obesil nanjo oziroma jo sogovorniku pomolil pod nos, češ, »Poglej, to je najin dogovor«. (V bistvu sem izhajal iz sebe oziroma sem sodil druge po sebi. Kar sem obljubil, tega sem se držal. Podobno sem pričakoval tudi od sogovornika.)

Skratka, globoko ukoreninjen strah pred propadom je bil moj zelo dober znanec …

Kako sem se lotil strahov

tehtnicaZa razreševanje strahov sem izbral nekaj specifičnih tehnik. Nekatere sem poznal od prej, nekatere pa sem iznašel sam.

Začel sem z enostavnim pristopom, ob pomoči katerega sem strahove razdelil v dve smiselni skupni. Na levo stan lista sem zabeležil vse, na kar imam vpliv, na desno pa tisto, na kar nimam.

Vse, kar se je znašlo na desni strani, mi je po nepotrebnem jemalo energijo. In tega je bilo kar nekaj … Izdelal sem si afirmacijo, ki me je ob vsaki misli na zadevo z desne strani spomnila, da po eni strani ne morem narediti ničesar, po drugi pa ravno s tem, ko usmerjam energijo v nepotrebno, krepim stres.

Včasih je bilo že dovolj, da sem se opomnil, kako ob premlevanju misli z močnim nabojem ta trenutek jemljem telesu dragoceno energijo, ki bi jo sicer lahko uporabilo za zdravljenje.

Druga tehnika, ob pomoči katere sem reševal skrbi z desnega seznama, je bila naslednja. Ko se mi je v glavi odvil film v povezavi z razvojem dogodka, za katerega me je skrbelo, sem čezenj v mislih narisal velik, rdeč X. Rekel sem si »Brišem« ali kaj podobnega ter si zamislil nek drug, prijetnejši film, ki se je odvil na istem mestu oziroma tako, da je prekril ta X.

(Ta drugi film, ki sem ga vpoklical na ukaz, sem imel že prej pripravljenega v glavi. Pravzaprav tri: eden je predstavljal dopust in sproščeno okolje, drugi prijeten dogodek v družinskem krogu, tretji pa uživanje življenja v vsakdanji situaciji ter ob spoznanju, da je vse popolno in se vse odvija v pravo smer. Filme sem si ob pomoči meditacije globoko zasidral v podzavest.)

Uporabljal sem še eno podobno tehniko. Zamislil sem si, da se film, ki se mi je vrtel v mislih in prikazuje neprijeten dogodek, vrti na velikem filmskem platnu v kinu. Naenkrat se projektor ustavi in platno postane prazno. Z nekaj vaje mi je dejansko uspelo ustaviti te podobe v glavi. Tako sem spoznal, da misel oziroma predstava o nečem ni del mene, temveč le nekaj, kar sem umetno ustvaril. Zato jo lahko tudi ukinem oziroma izničim.

Inovativne tehnike

strahMnoge stvari sem razreševal s križanjem misli in čustev. Če sem občutil strah, sem težko našel enako močno pozitivno čustvo, ki bi ga pretehtalo. Zato sem raje poiskal tehten logični razlog, ki je podpiral nasprotna dejstva. Ugotovil sem, da imajo hladna, logična dejstva, ki govorijo v prid pozitivnemu razpletu, veliko moč nad neprijetnimi čustvi.

S to tehniko sem reševal tudi stvari z leve strani seznama. Ko sem začutil strah in ugotovil, da lahko ukrepam, sem vzel koledar in si zapisal, katero aktivnost bom izpeljal in kdaj. Nikoli se nisem kar vrgel na delo, temveč sem dal podzavesti čas, da se pripravi.

Najlažje mi je bilo, če sem vmes zadevo prespal. Zvečer sem prebral opravila za naslednji dan in se odločil, da jih bom opravil ob točno določeni uri. Potem sem si zamislil dogajanje naslednjega dne, kot bi se premikal po časovni premici. Ko sem se približal uri, ki sem jo določil za izvajanje neke dejavnosti, sem si pač zamislil, da zadevo izpeljem.

Omenjeno sem ponavljal zvečer tako dolgo, dokler nisem dejansko sprejel te naloge kot neizogibne, torej brez občutka upiranja. Ko mi je to uspelo, sem se odpravil spat in naslednji dan sem se zbudil trdno odločen, da zadevo izpeljem.

Naslednja učinkovita tehnika, ki se mi je zelo dobro obnesla, je bila tudi paradoksalna tehnika izničevanja z dodajanjem. Ko sem se zalotil, da razmišljam o nekem problemu, ga nisem poskušal rešiti oziroma se na kakršen koli način ukvarjati z njim. Ravno nasprotno – ob njem sem si priklical v spomnim še nekaj drugih problemov, ki sem jih potem istočasno držal v mislih.

showNa koncu sem žongliral v glavi s tremi do petimi težavami, na katere sem bil osredotočen. V mislih sem se premikal od prve do druge, do tretje, pa spet malo nazaj in naprej …

S tem sem razdelil pozornost na pet front, ob čemer je prvi, osnovni problem povsem izgubil svoj naboj.

Takoj zatem sem si zamislil neko prijetno situacijo, v kateri sem se – ali se bom – počutil odlično. Ali pa sem uporabil enega od že omenjenih pozitivnih »filmov na ukaz«, ki sem jih prej utrdil skozi meditacijo. Včasih sem tudi pomislil na nek kratkoročen cilj, ki sem se ga veselil. Ponavadi je bil že po nekaj sekundah izvajanja tega postopka prvotni problem tako zdesetkan, da je naboj prijetnega dogodka brez težav odtehtal neprijetne občutke prvega.

Kasneje sem si tehniko nekoliko priredil in si poleg dodanih problemov že na začetku zamislil tudi končni najboljši scenarij, po katerem sem želel, da bi se problem rešil. Tako sem imel v mislih osnovni problem, dva do štiri »dodane probleme« in ta idealen scenarij.

Potem sem se v mislih premikal od enega situacije do druge in vmes sem ter tja pomislil tudi na ta idealni scenarij oziroma na rešitev. Ugotovil sem, da bolj ko delim pozornost med probleme, manjši negativni naboj občutim pri misli na originalno težavo. Istočasno pa pozitivni naboj idealne rešitve ostaja ves čas enak, kar daje občutek, da se glede na naboje problemov pozitivni naboj krepi.

Postopek sem ponavljal toliko časa, dokler ni pozitivni naboj toliko pretehtal negativnega, da je sledni zbledel.

Če je bil čustveni naboj premočan, sem uporabil tehniko »zunanjega opazovalca«, ki jo vedno izvajam ob misli na prijatelja: Zamislim si, da se je ista situacija, ki se je zgodila meni, zgodila njemu. Kaj bi mu svetoval? Kako bi ga potolažil? Kako je skozi moje oči videti njegov problem?

Poleg tega, da na situacijo, ki jo projiciram na prijatelja, gledam bolj logično in manj čustveno ter se lažje odvežem od nje, lahko vidim tudi mnogo bolj realno sliko.

Sčasoma sem ta pristop toliko izpopolnil, da sem se lahko izvil iz primeža močnega neprijetnega čustva dobesedno v nekaj sekundah.

Najenostavnejša, a zelo učinkovita tehnika, ki sem se jo posluževal v različnih situacijah, pa je bila niz postavljanja naslednjih vprašanj:

  • Kaj počnem ta trenutek, pa vem, da ni dobro zame?
  • Kaj vem, da bi moral početi, pa tega ne izvajam?
  • Kaj lahko storim najprej oziroma ta trenutek, da pomagam situaciji k boljšemu razpletu?

Odgovori so mi vedno dali zelo jasna in direktna navodila za nadaljevanje poti. Tudi če je bil odgovor samo »Nič ne moreš narediti« sem se počutil dobro, saj sem si razjasnil, da ne zapravljam dragocenega časa.

Očitno se je vse, na kar sem imel možnost vplivati, odvijalo optimalno.

P.S. Članek je povzet po knjigi »Zdravje je v nas«.

Komentarji