Telo kot zemljevid

posted in: Članki | 0
Se borite z boleznijo … ali jo upoštevate?

kolesar-kuzaSobotno zgodnje jutro. Še vedno ste v postelji, ko zaslišite hišni zvonec. Na vratih vas preseneti poštar: »Dobro jutro, za podpisat je …« Skozi um vam švigajo misli, kaj neki se skriva v zlovešči modri kuverti.

Takoj odprete kuverto in zagledate obvestilo iz banke – zaradi težjih razmer na trgu vas obveščajo, da poroštvo za vaš kredit ne velja več. Vljudno vas prosijo, da ga predčasno odplačate ali najdete novo obliko zavarovanja, sicer vam grozi odvzem hiše.

V izbruhu »zanimivih« misli in čustev pokličete poštarja, naj se vrne nazaj. Ko pride do vas, mu brez besed prisolite krepko klofuto.

Seveda je ta zgodba le namišljen kader, ki bi se morda lahko zgodil v kakšnem filmu ali v humoristični nanizanki. Zadeva pa niti ni tako nedolžna oziroma zgolj teoretična, če gledamo nanjo kot na prispodobo.

Ali nismo v življenju nagnjeni k temu, da ubijemo sla, ki nam prinaša slabo sporočilo?

Še posebej je to razvidno na področju zdravja. Bolezen – oziroma njeni simptomi – so končno stanje nečesa, kar se je precej časa pletlo v nas. Torej govorimo o posledici. Poleg tega pa je velikokrat bolezen, predvsem hujša ali kronična, tudi sel, ki nam prinaša pomembno sporočilo.

Vendar jo zelo redko vidimo kot tako. Navadno nam strah pred neznanim ter trenutna čustva, ki izbruhnejo na dan, toliko zameglijo presojo, da imamo pred očmi samo en cilj: čim prej se znebiti nadležnega vsiljivca, ki je – najverjetneje po naključju ali nekako »sam od sebe« – zašel v naše telo. (Beri: če je že kdo kriv za to stanje, zagotovo nismo mi.)

Na bolezen gledamo kot na ščurka, ki ga zagledamo ob kanti za smeti. Najprej se malo nakremžimo … morda se vprašamo, kako se je znašel tam … potem pa se obrnemo in nadaljujemo svojo pot – v upanju, da te golazni ne srečamo nikoli več. Ali pa ga pokončamo.

Namen ostaja isti: upamo, da smo za vedno znebili ne le te živali, pač pa tudi vsega njenega »bližnjega sorodstva«.

Skratka, naša želja je čim prejšnja vrnitev v prejšnje življenjske tirnice, brez vsakršne spremembe. (Če bi bilo možno, bi si še izbrisali spomin na neprijazno srečanje.)

maskeKot bi želeli zanikati, kaj se je pravkar zgodilo.

Včasih se nam uspe izviti brez posledic. (Predvsem pri manjših »motnjah«.)

Včasih pa vseeno koristi, če se za trenutek ustavimo in vsaj pomislimo, kaj se dogaja.Kaj pa, če smo pravkar ubili sla, ki nam je prinesel sporočilo?

Bolezen kot posledica, telo kot zemljevid

Telesni simptomi so fizično razkritje nečesa, kar se odvija na energijski, miselni in čustveni ravni. Tako, kot ne zaznamo vpliva magneta, dokler ob njega ne postavimo kovinskega predmeta, se velikokrat ne zavemo, kaj počnemo z lastnim razmišljanjem in čustvovanjem – dokler se to ne izrazi na fizični oziroma telesni ravni. (Opomba: ni nujno, da se destruktivno razmišljanje izrazi ravno v obliki bolezni; lahko se tudi v obliki blokad pri odnosih, pri denarju, v službi … Vendar se tokrat omejimo na bolezen.) 

Dejstvo je, da misli in čustva vplivajo na fizično telo. Vse, kar doživljamo v glavi, se skozi kemične reakcije prenese v sleherno celico našega telesa, ki se temu primerno odzovejo. 

Celice se lahko nahajajo v dveh oblikah: ali v stanju obnove in rasti, ali pa v alarmnem stanju, kjer se dobesedno zaprejo vase in zaustavijo pomembne procese.

Povod za prvo ali drugo stanje je prav naš pogled nase, na druge in na življenje. Če vidimo življenjsko situacijo kot prijazno in spodbudno, se v telesu odvija rast in obnova. Če se počutimo kot žrtev, svet okoli sebe pa dojemamo kot grožnjo, se rast in obnova ustavita.

Ključni element je torej naša zaznava, ne dejansko stanje. (Kar pomeni, da če živimo v obilju in sreči, a tega ne opazimo – ker smo prežeti s skrbmi in strahovi – nismo nič na boljšem kot nekdo, ki dejansko živi v zelo slabih razmerah. Velja pa tudi obratno.)

moski-depresijaNaloga uma je, da ustvari koherenco oziroma sozvočje med zaznavo sveta ter telesnimi procesi. Kar zaznavamo navzven, to občutimo v sebi. Kar čutimo, telo materializira.

Čeprav ima vsaka celica svoj nadzorni sistem, na koncu vedno prevlada navodilo uma. Torej, če celica uvidi, da ji ne grozi nobena nevarnost oziroma se vse odvija v najlepšem redu, istočasno pa dobi od uma signal, da se obeta neka nevarnost – tako telo zazna vsako misel, ki v sebi skriva strah – slednja informacija pretehta.

Zato lahko rečemo, da je telo zemljevid, ki nam razkriva naša zavedna in nezavedna razmišljanja, prepričanja in delovanja. Oziroma nam kaže, kaj počnemo z lastnim zavedanjem.

Ko pride do bolezni, pa se znesemo nad zemljevid …

Učitelj razkriva in opozarja; na nas pa je, kako bomo informacije sprejeli

Če lahko ob šoku, ko izvemo za hujšo diagnozo, ohranimo razsodnost in modrost, se ne bomo na vrat na nos zapodili v raziskovanje (in odpravo) simptomov, pač pa bomo gledali nanje kot na pomembno razkritje. Že Thomas Keller, izjemen ameriški poznavalec ezoterike, je rekel: »Vsaka bolezen je kot neonski napis, ki pravi: odklopi se od obstoječega delovanja in naredi spremembo!«

Torej je cilj vsakega opozorila v obliki bolezni predvsem – sprememba. Treba je zbrati pogum in se vprašati:

  • Kaj v praksi počnem drugače, kot čutim v sebi, da bi želel?
  • Kje sem zašel? S čim se slepim?
  • Na katerih področjih in v katerih situacijah mi je pomembneje ustvarjanje vtisa od izražanja pristne narave?
  • Česa (in komu) ne povem ali ne izražam, kar resnično čutim – ker me je strah, kaj bodo drugi mislili o meni?
  • Kaj želim početi, a se stvari nikakor ne lotim?
  • Kaj bi počel, če bi vedel, da mi ne more spodleteti?
  • Kako bi se obnašal in kaj bi počel, če bi bil edini kriterij, da sem 100% iskren do sebe?
  • Kako bi živel, če bi imel občutek popolne varnosti … ogromno denarja … ljubečo in srečno družino … srčne, zveste in iskrene prijatelje … slavo in priznanje največjih strokovnjakov na področju, kjer želim delovati, ter ljudi, ki jih najbolj cenim?
  • Ob katerih aktivnostih se mi najbolj odpira srce, se počutim najbolj živega in aktivnega ter imam občutek, da največ prispevam?
  • Odgovori nam bodo pokazali smer, kje smo zaprli srce in kje se skrivajo naši potenciali za srečno življenje.

Bolezen je lahko samo povod, da si končno zastavimo ta vprašanja ter usmerimo življenje v smeri odgovorov.

Sprememba je nosilec razvoja

zenska-deznik-pticeEdina skupna točka vseh dejanskih ozdravitev – ki se vedno zgodijo (tudi) na energijski ravni – je sprememba.

Včasih je treba zgolj postati aktiven. Mnogo ljudi živi v krču in prikriti apatiji, žalosti, strahu in zaskrbljenosti. Ko bi se morali premakniti naprej, se ustavijo … ker že sama misel na naslednje dejanje v njih zbudi razočaranje. Naslednja stopnja od teh pasivnih, neprijetnih čustev je namreč jeza, ki sprosti zagozdeno energijo.

Če se ne odločimo za ta korak, se ne bomo nikoli izkopali iz obstoječega stanja. In ne –ne moremo ga preskočiti. (Beri: iz občutka žrtve se ne moremo premakniti v stanje miru. Vmes moramo iti skozi fazo, v kateri se postavimo zase, se odlepimo od kradljivcev energije, si povrnemo moč in samozavest, najdemo vizijo ter zaorjemo novo ledino.)

Ta pot zahteva pogum in prevzemanje odgovornosti za vse, kar smo ustvarili. Dokler s prstom kažemo na drugega, ne bomo čutili potrebe, da bi kar koli spreminjali pri sebi.

Vendar drugače ne gre.

Lothar Hirneise je na predavanju leta 2001 predstavil svoje izsledke na temo »Kdo preživi raka«. Študija je temeljila na nekaj sto rakavih bolnikih, katerih bolezen je napredovala do zadnjega stadija, a so se potem pozdravili.

Dejavnike, povezane z ozdravitvijo bolnikov, je sistematsko razdelil v tri skupine:

    1. skupina – razstrupljanje: okoli 60% ljudi, ki je ozdravelo, je v fazi zdravljenja aktivno razstrupljalo svoje telo.
    2. skupina – sprememba prehranskih navad: okoli 80% preživelih je spremenilo svoje prehranske navade.
    3. skupina – energijski učinek oziroma zavedanje: 100% ozdravelih je spremenilo svoje življenjske navade.

Naj gre za zdravje ali pa za kar koli drugega, pot je vedno enaka: ko se ujamemo v pasivnost, utečene smernice ali celo v otopelost, naj bo prvi ukrep aktivnost. Ne brezglavo razmetavanje z energijo in beganje sem ter tja, pač pa odločenost, da se premaknemo dalje. (Aktivnost ne pomeni brezglavost; lahko delujemo tudi načrtno in preudarno.)

Zdravljenje kot del veliko pomembnejšega procesa

sportnicaV bistvu imamo samo dve možnosti: ali se obrnemo stran od simptomov in začnemo aktivno ustvarjati nekaj novega … ali pa se zapletemo s simptomi. V slednjem primeru bolezen zlahka postane naša vsakdanja preokupacija in celo identiteta. Sebe opisujemo skozi bolezen in tudi večino energije usmerjamo v razmišljanje in delovanje, povezano z zdravstvenim stanjem.

Tako se lahko hitro znajdemo v pasti, iz katere ni rešitve: ko dajemo bolezni pozornost, ji dajemo moč … istočasno pa dovolimo, da nas odvrne od vsega ostalega oziroma nas v tej igri osami.

Ta past je zelo močna tudi zato, ker smo se znašli v začaranem krogu: če želimo spremembo, potrebujemo nek navdih … pokazatelj, da smo na pravi poti … ali morda celo zagotovilo, da bo sprememba obrodila sadove. Tega pa ne moremo dobiti, ker si ne dovolimo seči čez meje obstoječega.

Zato smo zaklenjeni v svoje obstoječe vzorce, navade, čustvovanje, razmišljanje … in velikokrat tudi v bolezenske simptome.

Bolj ko vidimo svoje življenje kot dramo z naslovom »Jaz in moja bolezen« – kjer oba igrava (edini) glavni vlogi – hitreje moramo uvesti spremembo.

Prvi korak je spoznanje, da obstaja tudi druga pot oziroma nekaj več. (K temu lahko izdatno pripomorejo odgovori na zgornja vprašanja.) Potem si moramo dopustiti možnost oziroma vsaj malo verjeti, da se utegne zgoditi sprememba.

Bolj ko bomo odpreti za novo možnost, več vere in zaupanja bomo dobili. Zaupanje prinaša navdih, pogum in moč. Če ne moremo najti navdiha v obstoječih okoliščinah, moramo ustvariti tako močno vizijo novega življenja, da ga bomo črpali od tam.

Hvaležni za bolezen?

Ko se bomo premaknili v to smer, bomo prišli do neverjetnega spoznanja: bolezen ni predstavljala ovire na poti, pač pa pospešek oziroma priložnost za odskok.

Ko se kosec ustavi, da nabrusi koso, res morda izgleda, da v tistem trenutku ni produktiven; ali pa celo, da zapravlja dragoceni čas. Vendar mu bo ravno ta aktivnost ustvarila pogoje, da bo ob koncu dneva naredil veliko več – in tudi lažje – kot nekdo drug, ki se mu zdi brušenje kose potrata časa.

pavPrav tako nam bolezen kaže, da smo »skrhali rezilo«, ker smo delovali v napačno smer. Če uvidimo to sporočilo, se bomo obrnili drugam, nabrusili koso ter se z novim zagonom in neprimerno večjim veseljem lotili stvari, ob katerih nam bo zapelo srce.

To je končni cilj: izraziti sebe skozi najvišjo naravo prispevati največje darilo – svoj pristen izraz, ki ga skozi talente, darove in unikatne aktivnosti, začinjene z ljubeznijo, lahko nudimo svetu.

Ko opravljamo tako imenovano poslanstvo, imamo največ energije, smo radostni in svet vidimo veliko lepše. »Doživljam, kar izražam,« je krasno povedal Keller.

Že ta dodatna energija, ki je zdaj na voljo telesu, je lahko dovolj, da steče proces zdravljenja.

Vse, kar se nam dogaja, izhaja iz nas. Kar vidimo, je stvar naše zaznave, ne realnosti situacije. Tako kot velja za lepoto, da nastane v očeh opazovalca, velja tudi za nasprotno.

Boris Vene

P.S.: Tudi sam sem šel skozi vse te faze. Na začetku, ko sem spoznal, da bom preživel, sem nekaj časa čutil močno potrebo po tem, da sem vsem razlagal o svojem trpljenju in bolezni. Ker je bila bolezen dolga leta moja stalnica, je bila zame neizčrpna tema pogovora.

Sčasoma sem se preusmeril v iskanje življenjskih radosti in pogovori o tej izkušnji so mi postali popolnoma odveč. Bolezen je postala del moje preteklosti; učitelj, ki mi je v določenem trenutku prinesel darilo. Zakaj bi jo umetno podoživljal in tako »ohranjal pri življenju«, ko je že zdavnaj odšla … in ko lahko usmerim misli in delovanje v druge, veliko bolj produktivne ter radostne stvari?!

Biti hvaležen za izkušnjo, a zaživeti vsak dan znova … s hvaležnostjo za vsak trenutek, ki ti je podarjen. To je modrost, ki jo želim osvojiti.

P.S. Članek je povzet po knjigi »Zdravje je v nas«, avtorjev Borisa Veneta in Nikola Grubiše.

Komentarji