V želji, da vam podamo vtise z različnih zornih, smo poprosili nekaj slovenskih udeležencev delavnice, da nam posredujejo svoje občutke.
Vsi med njimi so se z Anito srečali že prej; prek knjige, video posnetka ali obojega. Torej so imeli že veliko predhodnega znanja oziroma »podlage« in je bila delavnica ter srečanje z avtorico v bistvu le še dopolnitev njihove izkušnje.
Zgoščeno in direktno je svoje utrinke prva posredovala dr. Jana Wahl, kirurginja z Ljubljanskega kliničnega centra: »Energija in zavzetost udeležencev sta bila jasen dokaz, kako zelo potrebujemo takšne informacije.
Ključno Anitino sporočilo, ki lahko vsakomur spremeni življenje, govori o “diagnozi strahu”, ki nas zaznamuje na vseh ravneh ter vpliva na naše življenjske odločitve; začenši z izbire hrane, ki jo uživamo. Kako prav ima, ko pravi, da se je bolj bati slabega življenja kot pa smrti! (»Če je smrt najslabše, kar vas čaka, se nimate česa bati«, pravi Anita.)
Kot zdravnici mi je bilo všeč, da se Anita ni dala zapeljati v trenutku, ko bi lahko začela udrihati po zdravnikih in uradni medicini. Nasprotno, poudarila je, da jo je njen zdravnik v celoti podprl.«
Aleksandra Kelc www.AleksandraKelc.si pa je zapisala: »Srečanje z Anito Moorjani je bilo zame izjemno, saj me je že pred leti očarala v videu, posnetim v Sedoni. Doživeti in spoznati jo v živo v Zagrebu je bilo zame pravo darilo.
Ko je Anita z nami delila svojo obsmrtno izkušnjo, sem našpičila ušesa, saj me je zelo zanimalo, kako je “na oni strani”. Prevzel me je njen preprost in ljubeč pogled na življenje; predvsem dejstvo, da smo vsa bitja kot prsti ene roke, zato je nesmiselno želeti ali narediti drugemu kar koli slabega, ker je to enako, kot da poškodujemo svoj prst.
Vprašanje, ki nam ga je ponudila – “Ali bom delovala z ljubeznijo ali iz strahu?” – si postavljam v različnih situacijah. Pri tem se zelo zabavam, saj ustvarjam situacije, ki so zelo pisane na mojo kožo.
Anita nam je dobesedno pripeljala nebesa na zemljo. Imela sem občutek, kot da sem bila z njo “na oni strani” in sem se vrnila z odločitvijo, da svojega življenja ne bom živela niti malo več iz strahu, ampak z ljubeznijo, smehom in igrivostjo!«
Prvi, ki se je iz Slovenije prijavil na delavnico, je bil Boris Vene, avtor knjige »Zdravje je v nas« in ena največjih avtoritet s področja celostnega zdravja. Z Anito se je prvič srečal prek njene knjige, pred delavnico pa je tudi aktivno sodeloval pri promociji: »Knjigo mi je pred kakšnim letom priporočila zdravnica, sicer strokovnjak astro-medicine, ki jo zelo cenim. Na dušek sem jo prebral. Vsebina me je tako pritegnila, da sem začutil močno željo, da Anito povabim v Slovenijo. Sinhrono se je odvilo nekaj aktivnosti v tej smeri, nakar sem bil obveščen, da Anita prihaja v Zagreb.
Delavnica je bila zame izjemna izkušnja. Najmočnejšo energijo sem začutil, ko je Anita govorila o stiku s seboj po prebujanju iz kome. Odpravila se je v kopalnico in se zgrozila, ko je v ogledalu prvič videla svoje izmučeno in shirano telo; imela je manj kot štirideset kilogramov. Takrat si je obljubila: “Nikoli, nikoli več si ne bom dovolila kaj takšnega narediti svojemu telesu.” Zame je bila to zelo močna koda, s katero je Anita doživeto ponazorila pomembnost prevzemanja odgovornosti za svoje telo (beri: življenja) v svoje roke.
S tem je samo potrdila moja prepričanja. Naša naloga je le, da odpremo srce, kajti tako najlažje vzpostavimo kanal za “manifestacijo božanskega procesa”. Potem pa iz tega zavedanja sledimo svojemu življenjskemu poslanstvu …«
Boris je navedel tudi Anitin citate iz intervjuja, ki se ga je še posebej dotaknil. »Jaz se vsak dan znova odločam za ljubezen. Vsako jutro si rečem: “Če bi se resnično imela rada, kaj bi počela danes?” Ko si zastavite to vprašanje, bodite osredotočeni na odgovor. Prisluhnite mu in ga zaznajte. Je zelo drugače od tistega, kar počnete sicer? V čem je razlika? Na primer, ko se zjutraj z zamudo prebijate skozi promet na poti v službo, ki jo sovražite, ter si zastavite to vprašanje, dobite odgovor, da bi raje počeli kaj drugega. Šli bi na plažo, opravljali bi tako delo, ki bi vključevalo potovanja, morda bi delali od doma in tako dalje. Če se odgovor močno razlikuje od vaše trenutne realnosti, potem ste pretekle odločitve, ki so vas pripeljale v trenutni položaj, sprejeli na osnovi strahu, ne ljubezni.«
Boris je dodal, da je bilo na seminarju še toliko bolj čutiti omenjeno sporočilo, saj ga je Anita podala z res veliko notranjo močjo in vero v povedano. Za konec je še dodal: »Bolj ko se bomo zavedali starodavne modrosti, da obstajata samo dve energiji – Ljubezen in strah – in da ena izključuje drugo, bolj bomo doumeli, kako dragoceno je izhajati iz ljubeče skrbi do sebe (in drugih), namesto iz strahu. Tako ima tudi vsaka sprememba, ki nas doleti oziroma nas vrže iz utečenih tirnic, svoj namen. V tem primeru se je pametno zamisliti nad svojim načinom življenja, predvsem pa je koristno prisluhniti svojemu telesu. Telo je namreč zgovoren zemljevid, ki kaže, kaj se dogaja z našo življenjsko energijo.«
Svoje občutke je prispevala tudi Mirela Smajić Zuber z Založbe Primus, ki distribuira Anitino knjigo, in je tudi aktivno sodelovala pri promociji zagrebške delavnice: »Anito Moorjani sem spoznala prek knjige “Z roba smrti v pravi jaz”. Že ob branju sem čutila, kako čudovito bi bilo preživeti nekaj časa z Anito v živo. Njena zgodba me je tako močno dosegla, da sem takoj začutila potrebo po spremenjeni dnevni rutini in čimprejšnjem opuščanju prepričanj, ki mi ne dovolijo rasti.
Ko sem slišala neverjetno in veselo novico, da bo Anita v Zagrebu izvajala dvodnevni seminar, se mi je le smejalo. Pomislila sem, da je bila verjetno želja vseh nas, ki smo prebrali knjigo, tako močna, da se Anita na turneji po Evropi ni le naključno ustavila zgolj v Zagrebu in Londonu :).
Ves čas sem premišljevala o delavnici in čutila, da se bo nekako vse uredilo tudi v mojem življenju, samo da na svoje oči vidim Anito, jo slišim in občutim njeno svetlobo, ki jo širi s svojo navzočnostjo.
Na seminarju sem spoznala, da že ves čas sledim svojem srcu, le da se tega nisem zavedala. Ne-zavedanje mi je prineslo veliko dvomov in skrbi, občasno tudi predajanju obupu … Na seminarju sem dobila potrditev, naj nikoli ne dvomim o svojem čistem in iskrenem srcu.
Prevzelo me je Anitino sporočilo, kako življenjsko pomembno je odločno in neomajno slediti srcu z zaupanjem, da nas bo vesolje podprlo, saj je to naše glavno življenjsko poslanstvo. Šele prakticiranje ljubezni s seboj mi je odkrilo moč radostnega in igrivega življenja. Občutila sem lahkotnost bivanja.
Močno odmeva v meni tudi njeno povabilo, naj se zazremo v ogledalo in si odločno povemo: “Ljubim te, si moj/a najboljša prijatelj/ica, obljubim ti, da ti bom vedno stal/a ob strani in nikoli te ne bom pustila na cedilu. Do tebe se bom obnašal/a, kot bi bilo moje življenje odvisno od tega – ker tudi je!” Ta izkušnja mi je pomagala dojeti sebe kot celovito bitje, kjer vsi elementi mojega obstoja sodelujejo, da lahko izkušam božanskost bivanja.
Upoštevam tudi njen naslednji nasvet: Vsak dan preživimo vsaj pol ure časa v ljubečem povezovanju s svojim telesom. Tako, da ga vprašamo, v kakšnem stanju je in kaj lahko storimo zanj, da mu dokažemo svojo ljubezen – da bo zdravo, močno in vitalno ter nam bo omogočilo še veliko radostnih trenutkov. Izvajanje tega sporočila v praksi mi omogoča spoznavati modrost mojega telesa.
Še en Anitin biser, ki se me je dotaknil, je: “Vsak dan se sprašujmo, kaj lahko danes naredim zase, da si dokažem ljubezen, da si omogočim še več radosti, in predvsem, da se igram. Katera dejanja osrečujejo moje srce? In tudi obratno, katerih dejanj si moje srce ne želi. Raziskujmo različna področja in opazujmo, kaj nas veseli. (Zdaj si večkrat privoščim kakšen obred samo zase – brez občutka, da bi potrebovala opravičilo za to dejanje, op.a.) Za vse, kar počnemo, se vprašajmo, ali to počnemo iz ljubezni ali strahu. Delovanje iz strahu je posledica življenja na podlagi prevzetih in omejujočih prepričanj, ki nujno vodi v bolezen v različnih oblikah.”
Tudi sama sem začela “zalezovati” svoje lastne misli, jih občutiti in spoznavati, ali mi koristijo na moji poti ljubezni. Ko ozavestim, da je moje početje neusklajeno s srcem, ga takoj opustim in zavestno izberem drugo, svojo pot.
Istočasno sem začela dojemati, da je delovanje iz ljubezni uresničevanje naše univerzalne skupne “karme”.
In zdaj, mesec dni po seminarju, opažam, kako se iz dneva v dan potrjuje, da delovanje iz srca odpira čudežne svetove, kjer se stvari dogajajo drugače. Sanje se uresničijo čez noč, in to tako, kot najmanj pričakujemo.«
Na delavnici je bila tudi Suzana Kramar Dodič, direktorica in urednica Založbe Gnostica, ki je izdala Anitino knjigo v slovenščini.
»V vseh teh letih smo v založbi izdali mnogo knjig svetovno uveljavljenih avtorjev, kot sta npr. Neale Donald Walsch s serijo knjig “Pogovori z bogom” in Donna Eden, pionirka na področju zdravljenja z lastno energijo.
Anitina zgodba me je osupnila. To ni le zgodba o bolezni, o dolgi, težki poti umiranja za rakom, zgodba o obsmrtni izkušnji. To je zgodba o spoznavanju samega sebe, o razumevanju, sprejemanju in odpuščanju, o iskrenem sočutju in empatiji. Čudovita zgodba o ljubezni, ljubezni do samega sebe.
Naj se sedaj vrnem k Walschu in Donni. Walsch, ki že desetletja dopoveduje bralcem, da smo popolni in enkratni in vsekakor vredni ljubezni, ter Donna, ki nam s preprostimi vajami dokazuje, da so energije v nas čudodelne sta avtorja. Ves čas poudarjata, kako zelo je pomembno, da se imamo radi in se sprejemamo take, kot smo.
Vse to sem našla tudi v Anitini zgodbi, zato sem se zelo razveselila, ko sem izvedela za njeno delavnico v Zagrebu. Želela sem si spoznati žensko, ki jo je spoznanje, kaj je v življenju edino pomembno z roba smrti vrnilo nazaj.
Svetloba … in mir. To sem začutila prvi trenutek, ko je stopila v dvorano. Lepa. Me razumete, kaj hočem povedati? Človek, ki ga začutiš s srcem, se z njim povežeš energijsko, ta vez pa je tako močna, da z njim dobesedno dihaš v enakem ritmu.
Z nami je delila svojo zgodbo. Iskreno, brez olepševanja. Pa tudi brez obžalovanja. Njeno življenje pred boleznijo je bilo natanko takšno, kot je moralo biti. Izkušnja umiranja se ji je morala zgoditi, da je prišla do spoznanja, ki ga sedaj deli z ljudmi po vsem svetu. Anita pravi:
“Zame je prvi korak do zavestnega zavedanja razumevanje, kako si je narava zamislila stvari. To pomeni, da se zavedamo svojih teles in svoje okolice ter smo zmožni spoštovati bit stvari, ne da bi jih morali spreminjati, kar vključuje tudi nas same.
Razumeti moramo, kako veličastne si nas je vesolje zamislilo, ne da bi se morali spreminjati. Ni se mi treba prizadevati, da bi izpolnila pričakovanja drugih ljudi o popolnosti, nato pa se počutiti nezadostno, ko ugotovim, da sem pri tem doživela nizkoten poraz. Najmočnejša sem, kadar si dovolim biti tisto, kar si je zame zamislilo življenje.”
Anitino sporočilo o ljubezni do samega sebe je v resnici čudovito darilo. Na delavnici nas je z neverjetno mirnostjo in potrpežljivo vodila korak za korakom k razumevanju, kaj ljubezen do sebe sploh je. V meni se je krepil občutek, da vse to že poznam, da se imam rada in da se sprejemam takšno kot sem.
Občutila sem močno hvaležnost za vse izkušnje, ki mi jih je življenje namenilo do sedaj. Začutila sem močno empatijo do ljudi, s katerimi sem v stiku, pa naj bo to moja družina, prijatelji ali le naključni znanci. In predvsem sem dobila potrditev, da ljubezen do sebe ne pomeni nič slabega: Šele ko sami sebe sprejmemo v celoti, ko spoznamo in sprejmemo svojo edinstvenost, smo odprti za sprejemanje in razumevanje vseh ljudi. Pripravljeni smo sočustvovati in odpuščati.
Ali kot pravi Anita: “Živeti skladneje s tem, kar resnično smo, ne pomeni samo, da se silimo ponavljati pozitivne misli. V resnici pomeni, da smo in da počnemo stvari, ki nas osrečujejo; stvari, ki nam vzbujajo strast in iz nas izvlečejo najboljše; ki nam dajejo dober občutek. Poleg tega pa pomeni tudi, da se brezpogojno ljubimo. Kadar se tako pretakamo in ko imamo do življenja dober in energijsko poln odnos, smo v stiku s svojo veličastnostjo. Ko lahko to najdemo v sebi, stvari začnejo postajati resnično zanimive, saj ugotovimo, da je vsepovsod okoli nas sinhronost.”
S temi mislimi tudi sklepamo naše druženje. Hvala vsem, ki ste nas spremljali. V primeru, če nas bo Anita Moorjani ponovno presenetila s kakšnim obiskom, pa se vam morda ponovno javimo.
Prijetne pomladne dni, veliko ljubezni – predvsem do sebe – in pa sproščenih, radostnih trenutkov vam želimo!
Uredništvo
P.S. V nadaljevanju pa še nekaj foto utrinkov s seminarja.
